Pravzaprav imam vedno problem, ko pišem, da sem Slovenka. Problem imam, ker moj oče ni bil Slovenec. Saj to ni “problem”. Le ni čisto res, ko pravim, da sem Slovenka. Morda rečem to, ker se mi tega ne da razlagati. Morda se mi ne zdi pomembno. A mojega izvora ne tajim več. Tega, da sem na pol južna, me že zdavnaj ni več sram. Moj oče je bil Hercegovec. Srb. To z narodnostjo je težko definirati… bilo je zelo megleno. Pravzaprav so bili vsi Srbi tam okoli. Razlikovali so se samo po religiji. Po veri. Sebi so rekli: Pravoslavci. Tako so se pravzaprav razlikovali od drugih. Nas, ki smo bili iz Slovenije, so klicali: Latinci. Latinci so katoliške vere. Tudi Hrvati. Muslimani pa: Turki. Torej: Pravoslavci, Latinci in Turki. Moj deda je nosil črnogorsko čepico na glavi. Ko smo ga prišli obiskat, je vedno naredil majhen ceremonial. Dal si je črnogorsko pokrivalo na glavo, vzel v roke gusle in zapel o Kraljeviču Marku (hm, mojemu dedu je bilo ime Marko). Pri teh ljudeh se v petsto letih definitivno ni nič spremenilo. Predstavljajte si, da je pel o Kraljeviču Marku! Ko smo prišli, je imel govor: “Dobrodošli, bolje vas našli…” Ta govor je bil vedno enak, vedno iste besede, kot se za ceremonial spodobi. Za naš prihod je spekel jagenjčka. To je bilo v našo čast.
Rojstna hiša mojega očeta je na meji s Črno goro, vas se imenuje Korita – par kilometrov čez hrib je že Črna gora. Vas… gre za nekaj hiš, ki so med seboj oddaljene kilometer ali več. Imajo pa trgovino ob cesti. I gostionu.
Kadarkoli smo prišli tja in… prihajali smo tja vsako leto poleti za najmanj 14 dni, je bil ceremonial enak. Jaz sem hodila “na selo”, kot je rekel moj oče, do svojega petnajstega leta, potem pa iz protesta nisem več hodila s starci na morje. Zadnjič sem deda in babo videla leta 1985, ko sem se s sošolko in sošolcema vračala iz večmesečnega izleta po Turčiji. Takrat se mi je že zdelo, da ju vidim zadnjič…
Moj oče je bil visoki oficir JLA, s katerim sem imela cela osemdeseta vsakodnevne prepire. Jasno – jaz sem študirala novinarstvo in se prebujala v slovenski pomladi, on pa je bil vedno bolj v paranoji… Spominjam se, ko mi je prinesel iz službe “dokaz”, da se v Sloveniji dogaja kontrarevolucija… Sploh nisem mogla verjeti, vse to je bilo prepisano iz Mladine. Da se v vojski dogaja strašno pranje možgan, mi je že takrat kliknilo. Tega sploh ni nihče skrival. V naši skupnosti – oficirskih družinah – se je vedelo, kdo je visoki oficir, kdo je podoficir in kako se “ima kdo za obnašat”. Da so oficirji nekaj posebnega in mahnjeni na red, ki ga potem želijo v familiji, sem tudi že zdavnaj vedela. Da so zvesti domovini in Titu… je bilo tako jasno kot to, da se vrti Zemlja okoli Sonca. Da moj oče ne more drugače reagirati kot je na slovensko pomlad, mi je bilo tudi jasno. Na začetku je zagovarjal Miloševića, kar je bilo logično. Problem oz. sprememba pri njem je nastala, ko je Slovenija postala samostojna. V penzijo je šel, po nekem srečnem naključju, pred osamosvojitvijo Slovenije, torej naša družina ni imela neposredno strahu, ki jih je imelo zelo veliko družin zato, ker je bil oče ali mož Hrvat ali Srb in žena Slovenka ali kakršna koli kombinacija v tej smeri.
Ko se je Slovenija osamosvojila in je bil moj oče ven iz vojske, pa se je popolnoma spremenil. Začel je prodajati nogavice in majice po podjetjih, spremenil se je v podjetnega trgovca. Tako se vidi, kako se človek spremeni, ko gre iz inštitucije, kjer je zapovedana samo ena vrsta mišljenja. A intimno razpada Jugoslavije ni mogel nikoli preboleti. Z mislimi je bil vedno tam: v Bosni in Hercegovini, v Srbiji, na Kosovu, na Hrvaškem. Kjer je bila pač vojna.
Kakšen vihar se je zgodil v vseh teh družinah in ljudeh, ki so živele toliko časa v Sloveniji- tako kot naša, moj oče je prišel v Slovenijo v začetku 60.let. V bistvu je šlo ponekod za delitev družin, tako kot smo videli v Severni in Južni Koreji, ko so razdelili ljudi na silo – tako je bilo seveda povsod, kjer so na silo delili ljudi: tako je bilo z gradnjo berlinskega zidu, tako je bilo na Cipru, tako je bilo v Stari in Novi Gorici na italijansko – jugoslovanski meji, tako je bilo v Piranskem zalivu, na Hotizi in kjerkoli je pač politika naenkrat določila, kje mora biti od zdaj meja in kdo spada kam. Kakorkoli… v teh družinah so se dogajale strahotne zadeve, ker ljudje niso vedeli ali bi ostali v Sloveniji, kjer so živeli 30, 40 let in si vse ustvarili ali bi šli “domov”. Kam domov? Tam kjer še stoji hiša njihovega očeta? Kaj je tam? Kako pa bodo živeli? Kdo jih bo preživljal? Kaj pa njihove žene, njihovi – velikokrat že odrasli – otroci?
V našem bloku, kjer so živele v glavnem oficirske družine (40 stanovanj) so v devetdesetih letih umrli 3 bivši oficirji JLA (vključno z mojim očetom), ki sploh niso bili označeni za izbrisane in so imeli svoj dohodek. Vzrok smrti? Kakršna koli bolezen pač. Zakaj so v resnici umrli? Življenje, ki so ga živeli, se jim je razbilo na tisoč koščkov. Vse sanje, vse upanje, vse, za kar so živeli, se je pokopalo v enem dnevu. Njihovo življenje je izginilo. Čez noč so se znašli v drugi državi, čez noč so se morali opredeliti, katere narodnosti so. V Jugoslaviji narodnost ni bila favorizirana, ljudje, ki so se opredelili za Srba ali Hrvata so bili “sumljivi”, veliko ljudi pa se je opredelilo za Jugoslovane, kar je bila tudi želja takratne politike – narediti eno državo z enim narodom. Čez noč so postali iz privilegirane kaste sovražniki. Postali so sumljivi. Saj so bili že vsa osemdeseta, ampak takrat so bili na oblasti oni. Zdaj pa so bili na oblasti ti, ki so jih imeli prej prvi za sovražnike. Situacija se je obrnila za 180 stopinj. Kar je bilo prej črno, je postalo belo. Ljudje so se iz tovarišev spremenili v gospode. Socializem je izginil iz besednjaka, kot da ga nikoli ni bilo. Titove slike so izginile. Vse, kar je bilo južno od Kolpe, je postalo zaostalo, čefursko, grdo, sramu in pomilovanja vredno. Kar čez noč je nastala demokracija. Demokracija pa je bila samo v glavah. Veliko teh ljudi – po 16 letih samostojnosti – še vedno živi tako kot prej. Le kako bi se lahko spremenili… Aja: včeraj sem odkrila Balaševičevo pesem: Odjebi JNA. Pa vendar se ne strinjam s tem, da je zdaj JLA vsega kriva. Moj oče ni bil kriv za vojno! Moj oče je živel in dihal za Jugoslavijo. Ko se je začela vojna na Balkanu, so ga snubili, da bi šel v vojno na srbski strani, pa je odbil. Za vojno ni bila kriva JLA, temveč tedanji politiki, na čelu z Miloševićem.
Marko Pigac: Zakaj veliki Ivo Štandeker ni heroj v našem kraju
Dajana: Hvala Bogu, da sem južna
Dajana: Zakaj nekateri ljudje ne morejo verjeti, da res obstajajo hudobneži?
Dajana: Kaj ostane za človekom, ko umre
Dajana: Zakaj sovražim in ljubim Srbe
tommB: Obsojanje partizanov, NOB in poveličevanje kolaborantov in izdajalcev
tommB: Da ne pozabimo okupatorjevo nasilje v 2.svetovni vojni
Joj, fajn. Kolk je blo pa men hudo, pa žal, da sem eno staro nevemkolkrat presneto kaseto nekje zgubu. Točno to Đoletovo koncertno, na kateri izjavi: “ali prestar sam, da bi sebe izdao još jednom”.
Dajana…Jugoslavija je načrtno razpadla. Za tovrsten razpad so bili krivi tako tuji kot domači ljudje. Potrebno je bilo preiti v tržno gospodarstvo…vendar ne na normalen način, temveč s krajo. Nacionalizem (ki so ga sejali različni na razlčne načine) je spodbudil vojno. Vojna pa je bila le krinka za krajo na veliko, res na veliko. Seveda se je nakradeni denar lepo zlival v tuje banke.
Zakaj je tudi ‘Zahod’ vpleten? Ker je imel vsa orodja za zaustavitev te tragedije, a tega ni storil. Zakaj ni storil? $
LP!
O, vidi jo “čefurko”,
,
Dajana, sem vedela, da si “svetska faca”. Da si pa toliko, si pa nisem mislila.
Zakaj bi se sramovala svojih korenin? Zakaj bi se sramovala svojih staršev? Zakaj bi se sramovala bivše Juge?
(Saj vem, da se ne, a črv pa vedno črviči v tebi, a ne?)
Zakaj? Bodi ponosna nase, bodi ponosna na svoje starše, bodi ponosna n vsa svoja dejanja. Pa čeprav se je dogajalo kar se ne bi smelo. (Ker sedaj tako ti vidiš.)
Vedno in vsak dela le tisto, kar v tistem trenutku zmore. Pa ni važno zakaj. Morda politično prepričanje, morda drugih prepričanje, morda vzgoja, kaj jaz vem kaj, karkoli že…, a vedno iz osebe same sebe, ker tako v tistem trenutku čuti.
Seveda pa moramo stati za svojimi dejanji in za njih odgovarjati, ker “družba” tako zahteva. Kdo pa je družba? Mi vsi smo. I mi smo si določili pravila, ki jih zavestno ali nezavesto kršimo.
In vedi, vedno se stvari obračajo. tako kot v naravi in zato ne bom nikoli zadovoljni in zato ne bomo nikamor prišli.
O, ti, moja dajanca, te prav štimam.
dajana,
napisala sem komentar, pa mi ga ne objavi.
@Bojan: Balašević je car.
@eden: Ja. In zato je kriva tudi cerkev. In psihiatri.
@vlatka: Do svojega očeta sem imela poseben odnos. Midva sva bila kot pes in mačka. Po osamosvojitvi se je vse spremenilo. On ni razumel, jaz nisem razumela in potem je kar naenkrat umrl, ko je ravno začel odpirati oči. To v bistvu pišem v njegov spomin. Aja, tebe stalno vrže v spam. Ne vem zakaj.
Heh …. groza je. Groza je, da ne smem javno in na glas povedati svojega prepričanja. Ker se lahko moja kariera ustavi in te pač na tak način prisilijo v to izbiraš med nerazmišljanjem, ali pa držanjem jezika za zobmi. To me je do letos mučilo, dokler mi ni film počil in sem tudi “javno” začel o tem govoriti. Sedaj mi je laže. Čeprav sem vsak teden v “sršenjem gnezdu” in se na trenutke komaj obvladam, ko moram pred raznimi desničarskimi veljaki stisnit jezik med zobmi, ko me debelo gledajo, ko se ne smejim z njimi, ali pa jim ne prikimavam kot vsi ostali …
Celo v zasebnem življenju imam težave. Starša sta me kategorizirala za “Balkanjezera” in “komunajzarja” …
In potem najdem članke, kot je ta, kot je tisti od Katarine, IztokaB. … in mi je lažje, ker vem, da nisem osamljen …
Še nekaj linkov, do mojih razmišljanj /dodano v post op. Dajana/.
@Dajana: tudi mojega komentarja ni objavilo.
@tommb: hvala za komentar. Šel je v moderacijo, zato, ker si objavil tri linke. Imam v nadzorni plošči urejeno tako, da gredo tisti s tremi v moderacijo, ker dobivam ogromno spama.
@tommb: A dam lahko poste, ki si jih napisal noter v moj post?
@Dajana: Ja seveda lahko.
@tommB: Dala sem tvoje poste noter. Hvala. Pa se še oglasi. Moram pogruntat, zakaj mi vrže tvoj komentar v moderacijo. Oprosti,
Mislim, da gre vse v moderacijo, ker pri prejšnjem zapisu nisem dajal linkov, pa ni nič objavilo…
Kar se te objave tiče, pa nisem ne za, ne proti. So stvari, ki so mi všeč in one ki mi niso. Kot pri Italijanih. Rad imam kuhinjo in dizajn, na jetra mi gre mentaliteta in površnost…
@strojnik: Jaz nimam pojma o računalnikih in ne vem, zakaj se to dogaja. Vse, ki pridejo iz eDnevnika vrže v moderacijo. In tommba in tebe, ki sta iz Siola, tudi. Ne vem, kaj je. Sicer pa, dobrodošel pri meni in upam, da še prideš kaj. Admin!!!!!
Na tvojem blogu večkrat kaj preberem, samo dodati ponavadi nisem imel kaj dosti…
haha strojnik…. Me pa veseli, da vem, kdo me vse bere…
Tudi jaz večkrat kaj preberem na tvojem blogu.In glej zlomka pokukala sem v Tommbov blog iz firbca in mi je zelo,zelo……..žal. Počutila sem se kot pri učni uri zgodovine izpred 40 let. Mislim da bi morali takšni zagrizeni fanatiki biti vseeno pod kontrolo kaj se objavlja na blogih (predvsem fotografije). Pomisli koliko otrok bluzi po blogih in gojiti takšno sovraštvo je zame grozljivo. Resnično gremo v zelo temačne čase. Istočasno pa lahko spremljamo tudi drugačno zgodovino kot so nas učili. BACK TO PAST.
@eva: Kaj naj ti rečem. Vsak ima svojo resnico. Če pa gledaš poročila iz Iraka, pa dobiš ravno take slike čisto povosd po televiziji, v časopisu ali na spletu. Ti ni treba iti 60 let nazaj. Back to past??? Poslušaj pogovor o kontroli uma v mojem zadnjem postu.
Dajana – ni ravno res, da so se cez noc morali odlociti katere narodnosti so. Nekateri so se odlocili ali bodo za samostojno slovenijo ali pa za veliko srbijo. to je bila edina odlocitev. ce bos pogledala malo priimke in generacijska drevesa ljudi blizu oblasti in na polozajih, bos uvidela, da je precej “nasih” tam, ki bi po logiki morali biti juzno od kolpe. zaostali.
@Marko: Tudi če se ne bi morali odločiti čez noč, je bil to za vse šok, ki ga niso mogli “obdelati” niti v desetih letih, kamoli v enem mesecu. Moj oče se ni imel nikoli za Srba, temveč za Jugoslovana! In on je imel srečo, saj je bil vendar že v penziji! Moja teta, ki je živela v Dubrovniku se še vedno ne more navaditi, da je zdaj Dubrovnik Hrvatska. Živi sto kilometrov od rojstne hiše. Mora čez mejo. To v glavah traja dolgo dolgo in zato jih je veliko zbolelo. Jasno, da je veliko naših povosd (“moji” so vsi, saj sem jaz pol pol, na Dunaju pa sem bila dvojna čefurka, poročena najprej z Avstrijcem in potem z Nemcem – za crknit!!!). Pa zaostali niso samo “naši”. Dunaj je veliko bolj zaostal od Slovenije – na Dunaju je čudno, če ima ženska dva priimka in velik dosežek, če imaš visoko izobrazbo (zaključeno). Glede ženskega vprašanja je socializem naredil napredek in gremo zdaj spet “nazaj”.
No, končno, po vseh teh letih, sem vendarle dobila svojo malo vlogo v tvojem življenju. Juhej, obstajam!
Oh, sošolka? hahaha Seveda obstajaš! A veš, da sem razmišljala, kdaj se bo kdo od “akterjev” oglasil. S strahom seveda. In danes sem videla nekoga, “fanta”, a katerim sva bila skupaj pred… ohoho leti – še v gimnaziji. Joj, najbrž bom nehala pisati take stvari v blog. Ali? Kaj naj naredim? Koliko časa me spremljaš? Začni pisat svoj blog!!!
Dajana, vidiš kako gre. Takole enkrat na dva, tri tedne pogledam. Sem te čisto slučajno našla enkrat poleti in potem porabila nekaj časa, da sem prišla na tekoče s tvojimi zadnjimi desetimi, petnajstimi leti. Kdaj je bilo že zadnjič- enkrat na Dunaju v neki turški restavraciji, če se dobro spomnim?? Čmok, Čuča
[...] Dajana: Balkan, moja zatajena ljubezen [...]
Insistiraš na tem, da se osvobojena človeška duša zakoplje v nacionalno zavest? Je res to tako potrebno, pri raziskovanju absolutnega, univerzalnega uma? Kolektivizem, socializacija, dokapitalizacija..?.. meni osebno škodi pri lastnem raziskovanju. Dovolim, da mi včasih tradicionalna zavest godi a le za trenutek. Balast, ki je prisoten, vedno ampak vedno, prinese neko nelagodje, ki ga ne potrebujem. Raje sem sam!
Više Volim Tvoje Lice, Nego, Čačak i Užice!
Štulič: Nacionalnost imamo zato, ker je duša utelesnjena. Ko bomo brez telesa, bo veliko teh zadev odpadlo.
Je pa pomembno, da si rečeš, da si kar pač si in da si zadovoljen s tem, kar si. Jaz sem se nacionalnosti svojega očeta sramovala in jo skrivala. Takoj, ko sem to povedala in spoznala, da je to v bistvu bogastvo, sem postala mirna in zadovoljna sama s sabo. (l)
@Draga lady. Večno bom hvaležen karmi, da me je materializirala v to prelepo Gorenjesko. Nacija je meni osebno irelevantna. Vsi miti in legende o Balkanu, so mi postale tragikomične in groteskne.
Pred kratkim sem bil z družinico na Đamajki, kamor sem celo življenje želel oditi! There’s no place, like home! Preverjeno! Hvaležen! (L)
Dajana,
tudi moj oče je hercegovski srb, tale zapis pa zveni tako znano, da sem pomislila, da sem ga jaz napisala.
Ups. Očitno je po pomoti prišel tale post spet v “eter”. Naj bralcu povem, da je bil objavljen prvič 15.novembra lani, od tod ti komentarji. Kar je je. Pustila ga bom noter tako.
@imeninavoljo: Napiši prosim svojo zgodbo! (l)
Tudi moj oče je bil oficir JLA, polkovnik po činu. Delal je po vsej Jugoslaviji, nazadnje pa v Sloveniji, kjer se je k sreči upokojil leto pred odcepitvijo Slovenije.
Za vojsko se je, kot pravi, odločil zaradi hude revščine. Rojen nekje sredi nevesinjskega polja, kjer do vasi niti ne pelje cesta, ampak se makadam zoži v kolovoz, ko pa se ta konča, se pelješ kar čez travnike. Kot pravi, ga je vojska oblekla in nahranila.
Svoje delo je imel izredno rad, spoznala pa sem tudi nekaj njegovih bivših vojakov in sodelavcev in vedno sem imela občutek, da je priljubljen in ga cenijo.
Do razpada Jugoslavije niti nisem imela za mar, kakšne narodnosti je. Včasih, kadar česa ne zna ali kaj naredi narobe, še zdaj reče:«Jaz sem Bosanc, kaj pa jaz vem o tem.«
Med balkansko vojno sva se mnogokrat sporekla, ker je venomer zagovarjal Srbe. Nisem mogla verjeti, da je tako ozkogled. Pozneje so mi njegove navedbe potrdili tudi drugi. Na primer, kako kruti so bili Hrvati do Srbov ali pa kako ne obstaja možnost, da bi Srbi bili krivi za tisti pokol na sarajevski tržnici, ker je s svojih položajev pač niso dosegli. O tem sem pozneje brala tudi članek v Mladini.
Ne predstavljam si, kaj bi se zgodilo, če bi bil ob razpadu Jugoslavije še aktiven oficir. Mislim, da mu je bila sicer družina prva, vendar je bil tudi vojski brezpogojno vdan.
Vesela sem, da mu te odločitve nikoli ni bilo treba sprejeti. Grenkoba pa je ostala.
aaaaaaaaaaaa, mogoče sva sorodnici? Nevesinje? (l)
Ena vas v bližini.
Svet je majhen, a?
Ja, majhen. Poglej to: http://www.domacifilmovi.net/
Jaz sem sicer 100% slovenec, vendar obožujem Balkan. O svojem zadnjem potovanju na balkan sem pisal tukaj.
Drugače pa me pri Srbih (in Hrvatih) moti, da ne morejo nehat s tem nacionalizmom.
Lahko dam primere iz Bosne. Na Palah imam v najemu stanovanje in sem tam vsaj 15 krat letno. Na Palah (in drugje) sem sprejet zelo lepo! Vsi so gostoljubni in bi naredili vse zame….. Skratka vse pozitivno.
Velikokrat pa grem zvečer ven v Sarajevo. Včasih, ko še nisem vedel, da so na Sarajevo tako alergični, sem jim lepo po pravici povedal da sem bil v Sarajevu, če so me vprašali. Danes se jim zlažem in Sarajeva niti ne omenjam več. Alergični so tudi na zeleno barvo,….
O vojni v Bosni sem prebral veliko knjig, ki govorijo o posilstvih, mučenjih v taboriščih,…. Velikokrat se vprašam, če so te ljudje s katerim se družim in jih imam za dobre ljudi tudi sodelovali v tem.
O, Tomaž, hvala za to (l). Na Palah imaš stanovanje… Hm, glede zelene barve pa… je bilo isto z mojim očetom. OK, kar vemo, da gre drugim na jetra, pač ne počnemo. Za nacionalizem pa je kriva cerkev! Katoliška, pravoslavna in islam!
Aja, glede udeležencev v vojni… prav gotovo si govoril s kom, s katerim pojma nimaš, kaj se je z njim dogajalo.
btw: sem komentirala na tvojem blogu, ne vem, če si dobil komentar, pisalo je: fatal error.
Stanovanje na Palah ni moje. Z bratom ga imava v najemu. To je v bistvu ena stanovanjska vrstna hiša v kateri živi ena družina in je nam dala v najem zgornji ‘štuk’.
Napako na mojem blogu smo odpravili. Hvala za opozorilo.
Zadnjič sem bila v Sarajevu pred 25 leti.
Mislim, da sem bila tam samo enkrat. Sem pa povezana s tem mestom mentalno. Moj oče je govoril o njem.