dajana & co.

Pravzaprav imam vedno problem, ko pišem, da sem Slovenka. Problem imam, ker moj oče ni bil Slovenec. Saj to ni “problem”. Le ni čisto res, ko pravim, da sem Slovenka. Morda rečem to, ker se mi tega ne da razlagati. Morda se mi ne zdi pomembno. A mojega izvora ne tajim več. Tega, da sem na pol južna, me že zdavnaj ni več sram. Moj oče je bil Hercegovec. Srb. To z narodnostjo je težko definirati… bilo je zelo megleno. Pravzaprav so bili vsi Srbi tam okoli. Razlikovali so se samo po religiji. Po veri. Sebi so rekli: Pravoslavci. Tako so se pravzaprav razlikovali od drugih. Nas, ki smo bili iz Slovenije, so klicali: Latinci. Latinci so katoliške vere. Tudi Hrvati. Muslimani pa: Turki. Torej: Pravoslavci, Latinci in Turki. Moj deda je nosil črnogorsko čepico na glavi. Ko smo ga prišli obiskat, je vedno naredil majhen ceremonial. Dal si je črnogorsko pokrivalo na glavo, vzel v roke gusle in zapel o Kraljeviču Marku (hm, mojemu dedu je bilo ime Marko). Pri teh ljudeh se v petsto letih definitivno ni nič spremenilo. Predstavljajte si, da je pel o Kraljeviču Marku! Ko smo prišli, je imel govor: “Dobrodošli, bolje vas našli…” Ta govor je bil vedno enak, vedno iste besede, kot se za ceremonial spodobi. Za naš prihod je spekel jagenjčka. To je bilo v našo čast.

Rojstna hiša mojega očeta je na meji s Črno goro, vas se imenuje Korita – par kilometrov čez hrib je že Črna gora. Vas… gre za nekaj hiš, ki so med seboj oddaljene kilometer ali več. Imajo pa trgovino ob cesti. I gostionu.

Kadarkoli smo prišli tja in… prihajali smo tja vsako leto poleti za najmanj 14 dni, je bil ceremonial enak. Jaz sem hodila “na selo”, kot je rekel moj oče, do svojega petnajstega leta, potem pa iz protesta nisem več hodila s starci na morje. Zadnjič sem deda in babo videla leta 1985, ko sem se s sošolko in sošolcema vračala iz večmesečnega izleta po Turčiji. Takrat se mi je že zdelo, da ju vidim zadnjič…

Moj oče je bil visoki oficir JLA, s katerim sem imela cela osemdeseta vsakodnevne prepire. Jasno – jaz sem študirala novinarstvo in se prebujala v slovenski pomladi, on pa je bil vedno bolj v paranoji… Spominjam se, ko mi je prinesel iz službe “dokaz”, da se v Sloveniji dogaja kontrarevolucija… Sploh nisem mogla verjeti, vse to je bilo prepisano iz Mladine. Da se v vojski dogaja strašno pranje možgan, mi je že takrat kliknilo. Tega sploh ni nihče skrival. V naši skupnosti – oficirskih družinah – se je vedelo, kdo je visoki oficir, kdo je podoficir in kako se “ima kdo za obnašat”. Da so oficirji nekaj posebnega in mahnjeni na red, ki ga potem želijo v familiji, sem tudi že zdavnaj vedela. Da so zvesti domovini in Titu… je bilo tako jasno kot to, da se vrti Zemlja okoli Sonca. Da moj oče ne more drugače reagirati kot je na slovensko pomlad, mi je bilo tudi jasno. Na začetku je zagovarjal Miloševića, kar je bilo logično. Problem oz. sprememba pri njem je nastala, ko je Slovenija postala samostojna. V penzijo je šel, po nekem srečnem naključju, pred osamosvojitvijo Slovenije, torej naša družina ni imela neposredno strahu, ki jih je imelo zelo veliko družin zato, ker je bil oče ali mož Hrvat ali Srb in žena Slovenka ali kakršna koli kombinacija v tej smeri.

Ko se je Slovenija osamosvojila in je bil moj oče ven iz vojske, pa se je popolnoma spremenil. Začel je prodajati nogavice in majice po podjetjih, spremenil se je v podjetnega trgovca. Tako se vidi, kako se človek spremeni, ko gre iz inštitucije, kjer je zapovedana samo ena vrsta mišljenja. A intimno razpada Jugoslavije ni mogel nikoli preboleti. Z mislimi je bil vedno tam: v Bosni in Hercegovini, v Srbiji, na Kosovu, na Hrvaškem. Kjer je bila pač vojna.

Kakšen vihar se je zgodil v vseh teh družinah in ljudeh, ki so živele toliko časa v Sloveniji- tako kot naša, moj oče je prišel v Slovenijo v začetku 60.let. V bistvu je šlo ponekod za delitev družin, tako kot smo videli v Severni in Južni Koreji, ko so razdelili ljudi na silo – tako je bilo seveda povsod, kjer so na silo delili ljudi: tako je bilo z gradnjo berlinskega zidu, tako je bilo na Cipru, tako je bilo v Stari in Novi Gorici na italijansko – jugoslovanski meji, tako je bilo v Piranskem zalivu, na Hotizi in kjerkoli je pač politika naenkrat določila, kje mora biti od zdaj meja in kdo spada kam. Kakorkoli… v teh družinah so se dogajale strahotne zadeve, ker ljudje niso vedeli ali bi ostali v Sloveniji, kjer so živeli 30, 40 let in si vse ustvarili ali bi šli “domov”. Kam domov? Tam kjer še stoji hiša njihovega očeta? Kaj je tam? Kako pa bodo živeli? Kdo jih bo preživljal? Kaj pa njihove žene, njihovi – velikokrat že odrasli – otroci?

V našem bloku, kjer so živele v glavnem oficirske družine (40 stanovanj) so v devetdesetih letih umrli 3 bivši oficirji JLA (vključno z mojim očetom), ki sploh niso bili označeni za izbrisane in so imeli svoj dohodek. Vzrok smrti? Kakršna koli bolezen pač. Zakaj so v resnici umrli? Življenje, ki so ga živeli, se jim je razbilo na tisoč koščkov. Vse sanje, vse upanje, vse, za kar so živeli, se je pokopalo v enem dnevu. Njihovo življenje je izginilo. Čez noč so se znašli v drugi državi, čez noč so se morali opredeliti, katere narodnosti so. V Jugoslaviji narodnost ni bila favorizirana, ljudje, ki so se opredelili za Srba ali Hrvata so bili “sumljivi”, veliko ljudi pa se je opredelilo za Jugoslovane, kar je bila tudi želja takratne politike – narediti eno državo z enim narodom. Čez noč so postali iz privilegirane kaste sovražniki. Postali so sumljivi. Saj so bili že vsa osemdeseta, ampak takrat so bili na oblasti oni. Zdaj pa so bili na oblasti ti, ki so jih imeli prej prvi za sovražnike. Situacija se je obrnila za 180 stopinj. Kar je bilo prej črno, je postalo belo. Ljudje so se iz tovarišev spremenili v gospode. Socializem je izginil iz besednjaka, kot da ga nikoli ni bilo. Titove slike so izginile. Vse, kar je bilo južno od Kolpe, je postalo zaostalo, čefursko, grdo, sramu in pomilovanja vredno. Kar čez noč je nastala demokracija. Demokracija pa je bila samo v glavah. Veliko teh ljudi – po 16 letih samostojnosti – še vedno živi tako kot prej. Le kako bi se lahko spremenili… Aja: včeraj sem odkrila Balaševičevo pesem: Odjebi JNA. Pa vendar se ne strinjam s tem, da je zdaj JLA vsega kriva. Moj oče ni bil kriv za vojno! Moj oče je živel in dihal za Jugoslavijo. Ko se je začela vojna na Balkanu, so ga snubili, da bi šel v vojno na srbski strani, pa je odbil. Za vojno ni bila kriva JLA, temveč tedanji politiki, na čelu z Miloševićem.

Đorđe Balašević: Odjebi JNA

Marko Pigac: Zakaj veliki Ivo Štandeker ni heroj v našem kraju

Dajana: O mehkem ć-ju

Dajana: Hvala Bogu, da sem južna

Dajana: Zakaj nekateri ljudje ne morejo verjeti, da res obstajajo hudobneži?

Dajana: Tata

Dajana: Kaj ostane za človekom, ko umre

Dajana: O dolžnosti

Dajana: Ki se kličejo Janezi

Dajana: Zakaj sovražim in ljubim Srbe

Dajana: Kaj pa Jovanka?

tommB: Obsojanje partizanov, NOB in poveličevanje kolaborantov in izdajalcev

tommB: Da ne pozabimo okupatorjevo nasilje v 2.svetovni vojni

tommB: Domobranci in obračanje dejstev

nunion: Rat

Medjugorje – youtube