Archive for the 'Jaz' Category
Pri nas je vsak človek dobrodošel
Author: Dajana
Danes mi gre dobro, ljudje. Našla sem slogan, ki ga bo imela kata.si: Pri nas je vsak človek dobrodošel.
Dobro mi gre, pomislim, kaj potrebujem… hm hm, poskrbeti moram zase, malo barve… Grem v trgovski center in pred neko trgovino naletim na majico prečudovitih barv, ravno v mojem stilu. Probam… in…. barve zažarijo na meni: rumena, vijolična, rdeča, smaragno zelena, tirkizna… aaaaaaaaa barve…. take kot tu… prodajalka mi reče, da bi jokala, če ne bi kupila… 
Kaj še potrebujem… Tamaučica je rekla, da bi rada imela kapo z naušniki, ko pridem iz trgovine, jo najdem na drugem koncu, zraven pa še nogavice za Tamaučka, ki jamra, da so mu vse nogavice “pretrde” za oblečt… Ravno kliče Tavelika… da rabi slušalke… ni blema, jih grem kupit v klet, pa še zame ene, če sem ravno tam… Se pogledam v ogledalo… Dajana, Dajana, kdaj se boš navadila, da moraš vsaka dva meseca k frizerju, kakšna pa si… Sivčkov ni veliko, a kukajo izza grma las. Torej moram k frizerju… kje pa je kakšen fraj… vedno mi je taka muka sedeti pri frizerju in odgovarjata na vprašanja psihoanalitika v frizerski uniformi… No, pa jo najdem v prvem nadstropju in… začuda ima fraj… je prav simpatična mamica toliko starih otrok, kot jih imam sama, pogovarjava se in pogovarjava… in vmes me barva in striže… in se pogledam u špegu aaaaa, to je pa že drugače kot prej… ah… fajn se je počutit v redu, ane? Pridem domov… odprem tale video za učenje solo-petja… se vprašam… od kje je že to? Od tu – to je za vas, rada vas imam.
read comments (4)Moj sin
Author: Dajana
Pri tebi imam malo slabe vesti. No, ne vem, če bi temu lahko rekla slaba vest… Pri tebi je bilo drugače. Moji hčerki nista nikoli rekli, da je to zanju, da ne živita skupaj z očetom, problem. Navsezadnje sta zelo dobro vedeli, zakaj sem šla z njunima očetoma narazen in da je bilo veliko bolje, da smo narazen, kot da smo skupaj. Svojega očeta vidita, ko ga lahko, a to je seveda premalo. Jaz to vem, a v tem trenutku ne morem pomagati. Razen tega ni odgovornost samo na meni, temveč tudi na očetu… Ti pa… ti si bil tako grozno občutljiv in tako popolnoma drugačen. Ne samo to, da si bil drugačnega spola, kar me je popolnoma šokiralo, saj sem se pač morala navadit na fante. Tvoja osebnost… Fanti zahtevajo mamo. Fantje zahtevajo celo mamo. Vedno in povsod. Prva tri leta svojega življenja si izsiljeval tako, da sem morala spati ob tebi, dokler nisi zaspal – to je bilo včasih do enajstih zvečer ali do polnoči. Cele noči si me z jokom zbujal in zahteval svojo porcijo pozornosti, pa čeprav s flaško.
Prvi
Author: Dajana
Na samo valeto sem imela prvi pravi randi. Vsaj A. je tako rekel prejšnji dan. On je vse načrtoval, izgledal je tako izkušen, kot da bi take stvari “organiziral” že prej. Jaz o tem, da je to že imel prej ali karkoli – o tem sploh nisem razmišljala, samo strah me je bilo. Bilo je novo zame. A. je imel dolge lase, pege na licih in modre oči. In tako simpatičen, tako luštkan, tako nor, tako sem bila zaljubljena, da se mi je kar mešalo. Kot da bi bila stalno naelektrena, kot da bi se dogajal tornado in kot da bi bil potres šeste stopnje. Vse naenkrat in še huje.
A. je imel štajerski naglas. In psa dobermana. Jih sicer ne maram, ampak če ga je on imel, potem sem ga seveda ljubila. Tudi psa. Vse na njem. Oh, bil je najbolj kul od vseh kul fantov tam naokoli. Ampak, takrat še nismo rekli kul, takrat smo rekli “frajer”. Tresla sem se, samo, če sem pomislila nanj. Ja, najbrž je bil A. utelešenje princa, o katerem sem sanjala in o katerem sanja vsaka deklica. Najbrž…, ah kaki najbrž… Stoprocentno! Razlika je v tem, da o princu samo sanjaš, on je bil pa resničen in me je tam čakal. O princu si lahko vse domišljaš in si narediš vse tako, kot je tebi lepo. Tukaj pa ne vem, nisem še nikoli probala… strah me je… strah me je… zaljubljena sem za znoret… kaj bo… kaj bo…
Poleti
Author: Dajana
Diši po limonovcu. Na vrtu se bohoti žajbelj, sivka, rožmarin… Moj vrt je čudežen vrt. Velikanski je, diši, poln je prečudovitih dreves in dišečih, bohotnih rož. Takih.
Sem na balkonu in pišem. Včasih pogledam na morje in na otroke, kako se lovijo po vrtu in oči se mi zasolzijo. Ko bi takrat, ko mi je bilo hudo, vedela, kakšna sreča me čaka?
Zvečer bomo imeli nastop v vrtni uti. Pojem tudi jaz, dragi me je prepričal, da sem spet začela peti. Kako so otroci hitro zrastli… Zdaj pravim Tamaučica in Tamauček tamalim otrokom. Ah… kako se imamo lepo…
Kaj je v resnici greh?
Author: Dajana
Nekaj, kar si grdega naredil drugemu (ali sebi) in zaradi česar te potem boli srce. Beseda greh je sicer zoprna beseda, saj nas spominja na cerkev, na pridiganje, – obenem pa nam, otrokom socializma, ki nismo hodili v cerkev, daje vedeti, da nimamo nič s tem. Da so tisti, ki morajo vedeti, kaj je greh, samo katoliki, tisti, ki hodijo v cerkev… Ergo… če mi ni treba vedeti, kaj je greh, saj ne hodim v cerkev, potem lahko grešim…?
Kaj je sploh greh? Grdo dejanje, ki ga naredimo drugim ali samemu sebi! Kako vemo, da smo storili nekomu drugemu nekaj grdega? No, za velika grda dejanja, ko nekoga ubijemo ali kaj velikega ukrademo, vemo, da je to greh. To vedo tudi otroci. Takih stvari se pač ne dela.
A o grehu piše Ivan Cankar v Skodelici kave. Zgodbo poznamo vsi, saj smo se jo učili v šoli…
Že začne s tem (uf, kurjo polt dobim ob tem prvem stavku): Velikokrat v svojem življenju sem storil krivico človeku, ki sem ga ljubil.
Morje
Author: Dajana
Stalno se mi prikazuje karta o morju. Naj napišem, kaj pravi karta o morju (Angelska prisotnost za vsak dan, Doreen Virtue, stran 37):
Globoko sinje morje govori z vašo dušo, vas pomirja. Celo ko si predstavljate, kako se potapljate v njegovo zdravilno notranjost, dosežete želene učinke. Vendar je še bolje, da nekaj časa preživite v bližini morja. Dovolite, da njegova moč in lepota spereta vse skrbi in žalost.
To karto ste potegnili zaradi vaše povezanosti z morjem. To je znak, ki vam sporoča, da morate preživeti več časa ob morju, morda med počitnicami ali si v njegovi bližini ustvariti dom. Angeli vam bodo pri tem prizadevanju pomagali, če jih boste prosili in jim to dovolili. Morski zrak in voda vas navdihujeta in zdravita.
Dodatni pomen karte:
Za razstrupljanje si pripravite kopel iz morske soli. Pijte več vode. Povežite se z delfini in drugimi morskimi prebivalci. Vaše preteklo življenje je bilo povezano z morjem. Naučite se vodnega športa kot na primer potapljanja in jadranja.
En video o morju tukaj.
Življenje v mizeriji, ki smo si jo udobno postlali
Author: Dajana
Pred nekaj meseci, ko sem bila v hudi stiski, sem potrebovala pogovor. Našla sem osebo, ki je takoj ugotovila, kaj je narobe z mano. To, da v mojem življenju ni radosti in da ne skrbim zase.
Tole ima ona za povedat, recimo v postu: V življenju moramo poskrbeti le za eno osebo (odlomek):
“Za vse, kar moraš poskrbeti, … je ZASE. In potem ti ne bo potrebno poskrbeti za nikogar več.”
Ja. Tako je. V življenju morate poskrbeti le zase. Potem ne boste hodili k drugim osebam in jih obremenjevali naj poskrbijo za vas.
Ravno tako, ne hodite do osebe, … rad bi ti pomagal, če se nekdo temu upira. Saj s tem tej osebi izkazujete nezaupanje, da je sposobna poskrbeti zase ali ji preprečujete izkušnjo, ki jo potrebuje za učenje.
Če pa bo potrebovala, pomoč, verjemite, da bo prišla do vas, saj bo vedela, da ste znali pomagati sebi,… kar je iskreno … najtežje, in da ji boste znali pomagati poskrbeti zanjo.
Vprašala me je, če sem se živa pokopala in če je udobno v moji krsti. Nekaj časa sem bila tiho, ker… no, zadela me je v živec, pa sem morala malo zadihati… Ne, nisem se mogla pred njo skrivati in se pretvarjati, da je vse v redu… In potem sem izbruhnila: ja, ven pridem, da naredim kakšnega otroka, ker mi ravno biološka ura teče… in potem se spet nazaj zaprem.
Prišel je samo en pozitiven odgovor. A to je bilo dovolj. :)
Author: Dajana
Jaz tukaj razlagam, kako nisem odvisna od interneta, ampak, zdaj se mi je kar naenkrat odprlo… imam skladovnice stvari… in vse bi rada naenkrat povedala…
Tole, kar zdaj pišem, za to je “kriva” Ana (glej komentarje na njenem postu Presenečenje).
Se spomniš, dragi bralec, kakšen vihar je Dajana spet zanetila, ko je “prodajala” svoj blog? V bistvu ga seveda nisem prodajala, iskala sem pomoč. Bila sem sama, v stiski, najbolj osamljeno bitje na svetu, v krizi – finančni, ekstistencialni, človeški… kakršni že hočete… In potem sem nekje, no tukaj – pri tem Učitelju: Dattatreya Siva Baba - poslušala, da moramo zaprositi za pomoč, ko smo v stiski!
Priznam, odvisna sem bila od interneta
Author: Dajana
Prišla sem nazaj. Dva meseca in pol sem imela mir. In to hočem ohraniti še vnaprej. Ohraniti želim svoj mir in svojo integriteto. Nobenih podatkov o meni in o moji družini, ki bi lahko komu škodili. Nobenih podatkov o tem, kako težko mi je. Ali sploh živimo? Ali se delamo, da živimo? Ali si upamo živeti? Danes je v Oni intervju z Deso Muck, kjer pravi, da ji gre na živce to, da mora biti 24 ur dostopna in da drugače sploh nima kontaktov z ljudmi, razen tako, po elektronski pošti. Da se je s svojo hčerko pogovarjala po facebooku iz sobe v sobo, ko se jima ni dalo vstati. To me spominja na prej. Read the rest of this entry »
Tri leta in pol v Sloveniji
Author: Dajana
Včeraj je prišel moj bivši mož. Kaj pa jaz? Kje sem jaz? Če ne bi bilo otrok, ki so fizični dokaz, da gre čas naprej in da jaz obstajam, bi…Ne vem kaj bi… A sem bila tri leta in pol stran od njega? Kaj se je zgodilo? Bila sem v amneziji. Živim v stanovanju mojih staršev, v katerega smo se preselili 17.januarja 1977. Pred enim tednom sem odprla škatlo, ki je polna mojih dnevnikov. Mojih dnevnikov!!! Dnevnik sem pisala nekako od svojega desetega leta. Ustavila sem se pri praznovanju mojega šestnajstega rojstnega dne 5.decembra 1978 (nimam ga tukaj, sicer bi prepisala, kaj sem pisala). Čez tri mesece se je zgodilo to. Roke so se mi tresle… V bistvu tistega sploh ne morem brati… Kot potovanje v času nazaj in naprej. Dobila sem v roke pisma, ki mi jih je pisal na Dunaj Oliverček (takrat še ni bilo interneta…) in narisal na vsako kuverto slikico. Oliverček!!!!! Pozabila sem vendar na to! Bila sem v amneziji…
Vse je zdaj in vse je ta trenutek. Preteklosti in prihodnosti ni. Nikoli ne bomo umrli. Samo energija prehaja. Pogrešam blog in komunikacijo z vami. Obenem pa se zdravim od tega in sem srečna, ker tega nimam. Pogrešam Ivana za znoret, obenem pa sem stalno z njim. Reneja sem sovražila in zbežala od njega, zdaj pa je prišel, kot moj samoumevni odrešenik…
hahaha Življenje je noro lepo in sami ga ustvarjamo z lastnimi mislimi in besedami. Ko bi samo vedeli, kako vas ljubim…
Ko me življenje postavi na hladno, me pogreje…
Author: Dajana
…ljubezen…
Ta naslov se mi je zdel genialen, pa nisem imela časa, nisem imela volje, včeraj zvečer (ko bi ga morala oddati) sem počela nekaj drugega… Sem zamudila… Potem pa sem prebrala Lucijin prosti spis in mi je kliknilo. Včasih se mi zdi, da se z ljudmi, s katerimi komuniciram samo iz neta in jih nikoli nisem videla, bolje razumem, kot s svojo mamo. Kot da je nek drugi moji jaz, moja polovica, ki je napisala ta spis… Ja, na isti valovni dolžini smo. Lucija govori o tem, da jo pogreje ali jo je… vožnja z avtom. Pri babici sem prebrala… kosa… se pravi fizično delo. Na zemlji… Ah, kako to dobro dene. Delo. Fizično. In potem, ko vidiš rezultat svojega dela: pokošen travnik. Ali rože in rastline lepo postavljene v svojih lončkih… Ali: pospravljeno stanovanje. Vsak papirček na svojem mestu. Vsaka igrača… Zame je fizično delo terapija.
Iz maminega življenja I.
Author: Ana od srca
Družina moje mame je stara, stara …
Doma imajo ohranjeno listino iz l. 1622, ki govori o delitvi kmetije med dva brata. Priimek in domače ime sta bila ista vse do poroke moje mame, ki je nasledila kmetijo … torej do l. 1958.
O mrtvih vse dobro
Author: Ana od srca
O mrtvih vse dobro. De mortuis nihil ni si bene.
Kolikokrat sem že to slišala …
Toda … zakaj nič, razen dobrega, zakaj samo dobro, če pa ni bilo samo dobro?
Zakaj bi govorili samo lepe stvari?
Ali bi moral človek, ki je imel s pokojnim zelo težke odnose, govoriti o pokojnem samo vse najboljše?
Le zakaj?
Morda si lahko razlagam pomen tega reka predvsem tako, da se pokojni ne more več braniti, zato ne govorimo slabega o njem.
A kljub vsemu – če je človek delal slabe stvari, ne moremo govoriti samo veliko dobrega.
Ali pa naj predvsem molčimo?
“Mama!?”
Author: Ana od srca
“Mama!?” je zgroženo zaklicala hči.
“Ja, kaj pa je?”
Hči se zgrožena obrne od računalnika: “Pa to je grozljivo, prav grozljivo je!” pravi.
Pogledam in se nehote nasmehnem, ko vidim, da mi kaže nek komentar na blogu. Komentar je namenjen meni. Nasmehnem se, ko vidim, da je ostrmela ob istem komentarju kot prej jaz. Vidim, da je prav enako začutila bodico, kot sem jo jaz.
Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal
Author: Dajana
Spet eden od pregovorov, ki mi je vedno, vedno pomagal. In tudi zdaj mi. Dovoli mi, dragi bralec, da se tukaj zahvalim Bogu, ki me ni zapustil in ki mi je bil ob strani. V tem življenju so se mi zgodile res že hude stvari… In vedno je bilo tako, da sem se pobrala iz tega. Morala sem pokazati pač malo volje. No, včasih sem kar leta igrala nekakšno žrtev. Potem sem se naenkrat prebudila in ugotovila, da sem živa. In kar se mi zdaj dogaja, ni niti slučajno ni niti grdo, niti hudo (glej moj prejšnji post), in vse to sem predvidela in za vse to sem prosila. Od nekje sem dobila namig, da je moj življenjski namen pisanje in da pač pomagam drugim tako, da opisujem svoje življenje in kako sem se izvlekla iz groznih situacij.