Zbudim se okoli osmih, pol devetih. Pogledam, kje je dragi, žalostno sameva njegova postelja. Mislim si, kam za božjo voljo je odšel? Ah, gotovo je pri računalniku in preverja, kdo je na internetu. Jezna sem, žalostna sem. Mislim si: zakaj ni z mano? Hočem ga! Tukaj! Zdaj! Mislim si, kako je bilo včasih lepo, ko sva bila sama tako kot danes  in sva imela čas samo za naju. Saj je vedel, kaj mora narediti, meni je bilo nerodno z besedami povedati, kaj si želim. In kaj si želim? Želim si njegovih dotikov, želim si njegovega telesa, želim si zagristi v njegovo meso. Vstanem in ga grem iskat.

V tem trenutku mi pride nasproti. Zažvrgoli “dobro jutro”. Zavržgolim “dobro jutro”. Potem ne vem, kaj se zgodi… V trenutku se namreč naseli vame nek demon, ki mi ukazuje, da moram biti jezna nanj in ga moram kaznovati za nekaj, za kar še sama ne vem. Aja vem, zato, ker ni prišel k meni v posteljo, ko sem si želela in se ni šel ljubezenske igre z mano. pravzaprav sem ga šla iskat in sem ga hotela privleči v posteljo, ampak me je prehitel, je ujel moje misli in zdaj… mi je nerodno in se moram zato sramovati.  Grem naprej po hodniku v dnevno sobo, vzamem likalnik in začnem likati. No, likanje je zame najbolj osovraženo in najtežje gospodinjsko opravilo. Likam in se smilim sama sebi. Kaznujem samo sebe. Kaznujem dragega. Dan je uničen.

2. slika:

Zbudim se okoli osmih, pol dnevih. No, ne zbudim se sama, zbudi me njegova roka. Njegova roka me boža. Njegova roka ve, kje me mora božati. Nič ga ne pogrešam, saj je tu in lahko naredim z njegovim telesom, kar hočem ali kar mi bo rekel, naj naredim. In ravno tako on z mano. In nedelja je samo najina. Tako kot ponavadi. Vsi demoni so pregnani. Dan je rešen. Besed pa ne bom več trošila, ker so nepotrebne…

ončno sem pogruntala, o čem moram pisat na blogu. Kaj je pisanje bloga? Samoterapija.

Ničkolikokrat so se mi zgodile že grde stvari in iz vsega sem se izvlekla. Bila sem v res groznih situacijah in zdaj se sprašujem, če je bilo to zato, da lahko o tem, kaj se mi je zgodilo in kako sem preživela, pišem.

Kakorkoli, začela bom z naslednjo zgodbo: Pred nekaj časa mi je moški, ki je živel z mano in z otroci, po msn-ju povedal, da me je prevaral. Čez štirinajst dni je pobral svoje stvari in se odselil k drugi. Nobenemu ni rekel nič, nobenemu ni razložil nič. Saj ni imel obveznosti do nas… Z mano ni bil poročen, otroci niso bili njegovi. Prekinil je popolnoma vso komunikacijo z nami. Bila sem v strašni bolečini, v žalosti, v depresiji, v obupu. Najbolj od vsega pa je bolelo: ponos. Najbolj od vsega je bolelo: z nikomer nisem mogla, niti hotela o tem govoriti. Ne samo, da je on bil moj partner, bil je moj edini prijatelj, moj zaupnik, moj zaveznik.

Pa kako je lahko to naredil na tako podel način? Lahko. Naredil je pač. Zdaj verjamem ženskam, ki se jim je to zgodilo! Pa kako je lahko to naredil mojim otrokom? Lahko. Če jih ne vidi, jih ne pogreša.

Kaj narediti, ko si v taki situaciji?

Naredila sem nekaj napak. Ker sem bila popolnoma odvisna od njega in od interneta, sem “hodila” po internetu “gledat”, kaj se dogaja, saj nisem imela nobenih informacij. Morala bi prenehati, “hoditi” tja in početi vse kaj drugega.

Najhuje je, ko si v taki situaciji, da iščeš stik s to osebo, ki te je zapustila. Ta oseba se skrije. Tej osebi je grozno, ker ve, kaj ti je naredila. Če pa že najdeš stik z njo, potem se bo ta oseba, ki te je izdala, norčevala iz tebe.

Nihče nima pojma o tem, kako se vi počutite, zato ne iščite nasvetov od zunaj. Poskrbite zase in poskrbite zato, da preusmerite svojo energijo na stvari, ki vam ne povzročajo bolečine.

Najprej si prenehajte govoriti, da ste slabi, da vas moški stalno zapuščajo ali da je karkoli narobe z vami! Z vami ni nič narobe!

Mislim, da sem potrebovala več kot eno leto, da sem se sploh sprijaznila s tem, da se je odselil. Več kot eno leto! Bi bilo kaj bolje, če bi se o tem pogovorila? Seveda bi bilo, a takrat je pač bilo tako, kot je bilo. Mogoče sploh odšel ne bi, če bi se o tem pogovorila. Navsezadnje smo odrasli ljudje in naj bi se vsaj pogovorili o tem, s kom živimo in zakaj in če je vredno tistemu, s katerim živiš povedati, da ga nameravaš zapustiti.

Ampak… v veliki večini primerov se zgodi, da en človek izgine, saj misli, da ga tako, če bo kar izginil, ne bo bolelo. Kako se motite, ljudje!

Mene je bilo strah, počutila sem se prevarano, bila sem najbolj osamljen človek na svetu, počutila sem se kot izmeček, kot nekdo, ki se mu je moralo to zgoditi, saj sem si to zaslužila.

Najprej… če se znajdete v taki situaciji, kot sem bila jaz, si prenehajte govoriti, da se je “to” zgodilo vam, ker ste si to zaslužili. To, kar se je zgodilo meni, ni imelo zveze mano! To je bila povsem njegova stvar. OK, lažje bi mi bilo, če bi mi prej povedal, ampak situacije je bila, kakršna je bila. In takih situacij je žal veliko.

Vi morate poskrbeti zase. Udariti se morate po prstih, če “greste” na internet in veste, da ga tam lahko vidite. Ne hodite tja, kjer ga lahko srečate. Ne iščite stikov z njim, samo še bolj boste ponižani. Ne iščite stikov z njegovimi zavezniki, grde stvari vam bodo rekli.

Ko se počutite tesnobno, si recite: “Naredil/a bom  vse, da se bom v tej situaciji počutil/a čim bolje”. Kaj sem jaz počela? Popolnoma sem se posvetila otrokom. Poslušala sem Učitelje (na tejpih), ki so svetovali, kaj storiti na temo. Kupila sem si knjige, ki so bile na temo: ločitev, partnerstvo, kako iz žalosti…

In tako je bilo iz dneva v dan malo bolje. In zdaj… Nisem več v bolečini. Kmalu bo dve leti od tega.

In sem jo že takrat, ko sem pri svojih desetih letih dobila tisto prečudovito knjigo: Tisoč in ena noč.

Pogovarjala sva se nekaj ur. Prišla sem do nekaj pomembnih spoznanj. Ugotovila, da sem bila tako zaverovana v reševanje mojih problemov, da sem pozabila na svoje obveznosti, na svoje otroke. In da sem mu pozabila povedat in pokazat, kako zelo ga ljubim.

Potem mi je poslal sms, da me ima vseeno malo rad. Res ni bilo potrebno. To vendar vem.

Iz Wikipedije:

S pripovedovanjem zgodb si podaljšuje svoje življenje. Sultan Šahrijar je namreč razočaran in besen zaradi ženske nezvestobe, zato dá vsako ženo po poročni noči ubiti. Vezirjeva hči Šeherezada si življenje podaljšuje tako, da Šahrijarju vsako noč pripoveduje zgodbe, pripoved pa proti jutru pretrga na najbolj napetem mestu, tako da ji sultan vsakič podari življenje še za eno noč. Po tisoč in eni noči Šahrijar ne more več brez nje in tudi njegova jeza se poleže. Tako si Šeherezada s svojimi zgodbami reši življenje in postane kraljica.

Pošiljam vam nekaj pesmic, povezanih s puščavo, na katere sem nora:

Sting

Nancy Ajram

cheb mami zucchero

Najprej si morate, drage ženskice, ki to berete in bi imele otroke, pa nimate s kom, oz. tisti, ki je z vami, ni pravi, izbiti iz glave, da bo prišel tisti pravi. Oz. morate si biti na jasnem: ali želite otroka ali moškega. In če želite otroka, potem se vam z očetom vašega otroka ni treba poročiti samo zato, ker tako zahteva “družba” in ker mislite, da se bo moški, ki je oče vašega otroka spremenil v vašega pravega partnerja, v Mr.Right-a, v princa na belem konju, ki ga od vedno čakate. Ne bo se, če se že do zdaj ni. Te iluzije si enostavno odpihnite iz glave. Ostanite na realnih tleh in ne lažite samim sebi!

Če želite imeti z moškim samo otroka, potem mu to povejte, tako da bo že vnaprej vedel. Ne pojdite se podlih igric. Ne zanosite zato, da boste moškega dobili. To je podlo. Ne zanosite zato, da boste moškega izkoristili, da bo bejbi siter vašemu otroku. Otrok potrebuje očeta in mamo. Otrok potrebuje toliko ljudi, kot jih lahko – več kot jih je, bolje je zanj. Ampak… res je fajn, če poveste kakšni so vaši nameni. Ne pa, da naredite tako kot jaz.

Sem bila stara čez trideset let, sem si rekla, zdaj pa je zadnji čas, da moram imeti otroka. In sem bila skupaj z moškim, s katerim sem imela prej samo platonsko ljubezen. Ko pa je šlo “zares”, pa se je skril za krilo svoje mame. Odrasel dojenček. Če že načrtujete otroka, potem ga ne imejte z vsakim! Če pa se zgodi, da vseeno zanosite, potem otroka obdržite, saj ste si ga zaboga tako želeli. Na koncu se vedno vse uredi. Kakorkoli je že bil otrok spočet, s kakršnimikoli nameni, vseeno je to vaš otrok, ki si je izbral vas, da bo rastel v vas!

Jaz sem naredila vse, da sem se “zaščitila”. Poročila sem se z bodočim očetom svojega otroka, sprejela sem njegovo matrono mater za svojo pajdašico – saj nisem imela druge izbire, bila sem v tujini, sama. Mislila sem, da se bo moj mož spremenil. Potihem sem računala še na enega otroka. A moj mož se je čez nekaj mesecev iz začetnega nečloveškega navdušenja nad tem, da ima otroka in da je on nekaj tako posebnega, ker je postal Oče, spremenil v nekoga, ki sploh ni govoril z mano. Vprašanje ločitve je bilo samo še vprašanje časa. In še zdaj, po petnajstih letih, se sploh ni spremenil. Ostal je točno tak, kot je bil. To je bila cena za to, da sem naredila z njim otroka. Če mi je žal? Kje pa! Če bi “naredila” z njim še enkrat otroka? Bi. Samo naslednjič se ne bi poročila z njim…

Koliko skrbi in koliko groze gre skozi žensko, ki ugotovi, da je noseča, pa ni pravi moški? In koliko groze, drame, strahu… apokalipse gre skozi žensko, ki ugotovi: kooooončno… ampak,  ta moški, s katerim sem noseča, ni pravi, ni moj dragi… To je cena, da bo končno imela otroka – to moram vzeti v zakup.  In se bom vseeno poročila z njim… Mogoče se bo pa spremenil. Mogoče pa… bomo potem naredili še enega otroka, pa ne bo mogel večno bežati pred tem problemom. Pajade… pesek v oči. Zelo dobro sem vedela, da bo vse skupaj en teater:  za druge. Poroka. Pa obleka, pa papirji… Vse za državo. Vse za druge.

Ampak, kaj vse naredi ženska, da bo imela otroka. Vse to, in še mnogo več. Dokler je ženska noseča, ni še nič. Prava muka pride šele takrat, ko se otrok rodi in ga je treba naučiti hranjenja. Prave muke so, tudi če imaš koga ob sebi, ki ravno tako pojma o pojmu nima o majhnih otrocih. In noben človek nima o tem pojma, tudi, če je sam že imel otroke. Vse pozabiš in se moraš vedno znova nanovo učiti. Še huje pa je, če imaš ob sebi druge ljudi, ki vedo “več od tebe”…

A želja po otroku je močnejša od vseh družbenih spon. Zato imamo ženske otroke za vsako ceno. Meni je bilo prav vseeno, če sem se poročila popolnoma drugače, kot so bile od vedno moje sanje. Saj nisem bila prva, ki je noseča z nepravim človekom, sem si govorila. Tudi, če sem poročena z njim. Tudi, če sem vnaprej vedela, kakšne kalvarije bodo. To vzameš pač v zakup. To je cena.

Nobeni papirji ne bi bili potrebni zato, da si z nekom, s katerim hočeš biti skupaj. Nobeni rojstni listi, nobena dokazila. Pravite, da bi ljudje izgubili občutek varnosti? Ne bi. Samo ne bi jim bilo treba vztrajati v razmerjih, ki jih imajo samo zaradi drugih. Ali zato, da drugim nekaj dokažejo. Veliko ljudi že živi tako. Ja. Vem. Ampak poročnega slavja pa ne bi ukinila.

2. Če bi bila jaz vrhovna komanda, bi z vseh otrok odstranila nalepke: “moj”, “tvoj”, “naš”, “biološki”, “posvojen”, “sosedov”, “ciganski”, “nezakonski”, “pankrt”, “ločen”  in podobno.

Kaj bi naredila… Seveda bi bili tvoji otroci še vedno tvoji. A “tvoji” otroci bi lahko bili tudi sosedovi otroci, ki se igrajo s tvojimi otroci. Vsak človek, ki si želi “imeti” otroka, bi lahko imel otroka. “Merilo” bi bilo samo to, koliko si tega otroka želiš in kako ga imaš rad. Če si ga zelo želiš, se bi pri meni – Vrhovni Komandi prižgala zelena luč in bi “dobil” tega otroka “v najem”. Koliko časa bi trajal najem? Dokler se ne bi otrok pritožil, da ga tvoj najem omejuje. Če bi otrok rekel, da noče biti več pri tebi, bi pritisnil na zeleno luč. Če bi otrok hotel nazaj k tebi, bi pritisnil na zeleno luč. Če bi hotel ti govoriti z nekim otrokom, bi pritisnil pri meni na zeleno luč in bi ti pomagala.

……….

Vam je všeč?

Spominjam se tega zadnjega avgustovskega dneva. Bil je topel dan. Ni bilo več tako vroče, kazalo je, da prihaja jesen. Vstala sem okoli pol osmih, tako kot vsako jutro tistega avgusta. Šla sem k očetu in mami pred prikolico. O nečem sta se razburjeno pogovarjala.

Rekla sem: “Dobro jutro. Kaj pa je?” In oče je rekel: “Lady Di je umrla.” In jaz: “Aaaa?” Povedal je, kaj je bilo. Da so jo celo noč reševali. Postalo mi je slabo, počutila sem se tako na smrt prazno, tako žalostno. Občutila sem tako žalost. Šla sem stran od tam, na sprehod. Nisem si upala pogledat drugih ljudi. Nisem vedela, če je prav, da se tako počutim, saj…

Kako razložiti, kako sem se počutila… Kot, da bi bili vsi ljudje eno in so iz našega skupnega telesa odtrgali en košček. Kot da mi je umrl  otrok. Ah, saj ne znam razložiti – kot da je umrl otrok, ki ni nikoli obstajal, a je bil vseeno realen. Otrok brez telesa. Neka projekcija ljubezni do neke osebe, ki niti slučajno ni to, kar ljudje mislijo o njej, da je.

Zdaj razumem, kaj je to. Ljudje imamo slavne osebnosti – filmske zvezde – pevce za ljudi, ki jih enostavno posvojimo. Te ljudi je veliko lažje ljubiti kot ljudi okoli nas, saj nas ti ljudje nikoli ne ranijo in kritizirajo, saj niso realni.

Ti ljudje – slavne osebnosti – so fantomi, ki jih uporabljamo za to, da v njih projeciramo svojo ljubezen. Zakaj te ljubezni ne projeciramo v ljudi, s katerimi živimo, je seveda popolnoma drugo vprašanje.

Okoli takih ljudi se tako zgradijo “bloki misli”, čeprav ti ljudje – ta resnična oseba – lady Diana Spencer, ki je umrla tega dne, sploh ni taka oseba in si nikoli ni želela biti oseba, ki bi jo cel svet oboževal. Ampak enostavno ni imela šans. Zato taki ljudje – masovno oboževani – “živijo” še dolgo dolgo po smrti. Saj imamo njihove slike, njihove filme, njihove pesmi… ki to našo predstavo o teh osebnostih vedno znova oživljajo. V bistvu je popolnoma vseeno, ali je ta oseba sploh živa ali ne, pomembno je, da je bila enkrat živa in da imamo dokaze o tem – njene fotografije, pesmi, filme itd.

Lady Di je večkrat povedala, da jo paparazzi zelo motijo, da sploh nima privatnega življenja in kaj bi dala za to, da bi jo ljudje pustili pri miru. Ampak… pred tem ni mogla zbežati, to je bila past. Bolj, ko je hotela ven iz tega, bolj so jo tlačili noter. Bolj, ko je razlagala, kako grozno ji je, da je ljudje ne pustijo pri miru, bolj so se ljudje zanimali zanjo, bolj so jo ljubili.

Edina rešitev iz tega njenega zakompliciranega življenja bi bila, da bi se pomirila s tem, da igra pač tako vlogo, ki jo javnost hoče in da bi zanikala samo sebe in svoje privatno življenje. Ker pač tega ni hotela, je izbrala smrt. A smrt ni nič, je samo nadaljevanje življenja v drugi obliki…

A sebe pač ne morem eliminirati. Lahko se pa zatrem. Lahko se spremenim v robota. Lahko izbrišem vse, kar sem napisala. Lahko se delam neumno, noro, vse, kar pač želite od mene. Srce mi še vedno bije. Kapljice se še vedno nabirajo.

Za blog mi je vseeno, naj zanj skrbi PJ ali kdorkoli. Tudi, če usmerite pištolo vame, ne bom povedala, da sem med leti 2005 in 2008 doživela nekaj podobnega kot dotik duše dvojčice. To so samo blodnje te čudne Dajane, ki si stalno nekaj domišlja. Mi se dajmo raje ukvarjati s čim veliko bolj pomembnim in bolj resnim.

Mogoče bi zamenjala ime. Potem me boste težje prepoznali… Ker… vedno me boste iskali.

Fotografije sem vse izbrisala. Mogoče bi izbrisala tudi črke, ki me spominjajo nanj?

In razen tega vem, da bo prišel tisti, ki bo že prišel, takrat, ko ne bom izsiljevala in ne bom hotela, da mora priti. Ampak, ta tesnoba… Tako težko se vedno prepričam, da je vse pred mano, če pač ničesar ne vidim. In ne, nisem srečna, če sem nesrečna. Saj razumsko lahko vse kapiram. In tudi kapiram, da tam mora biti nekdo, ki mu je mar zame in bo ostal z mano in mi ne bo pobegnil in… Joj, sem že spet noter, začele so me boleti žleze na grlu in spet so se pojavile kapljice…

Oh, Bog, ko bi lahko preusmerila to željo, da bi že prišel dragi… Prosim, pomagaj! hihi Ja, in danes sem si zelo želela, rekla sem si: “Prosim, Vesolje, pokaži mi, kdo je moj dragi!” In v naslednjem trenutku dobim sms od mojega bivšega moža… Od njega ne dobim nikoli nobenega sms-a, nikoli ne pokliče po telefonu, internetno pa sploh ni opravilen. Mogoče dobim dva sms-a od njega na leto in sicer, kdaj bo spet prišel pogledat svoja otroka…

Hm… Je to znak, da moram iti k njemu nazaj? Saj sploh nočem… Ali res nočem? Ali mi je vseeno? Hm, če bi imel dovolj veliko stanovanje pa bi šla. Takoj. Ne vem, kaj sploh delam tukaj v Ljubljani? Z otrokoma… Otroka sta nora nanj. Vse bi dala za to, da bi bili spet skupaj. In zakaj potem sploh čakam? In zakaj mi že prej ni prišlo to na misel? Hm. Hm. Ali je to izsiljevanje? Saj mu je mar zame. Vedno mu je bilo. Edini, ki me ni izdal…

Ja, seveda bi šla, zakaj pa ne? Še vedno lahko pridem nazaj, če se mi gre nazaj. Ne vem, zakaj moramo imeti ljudje tako zabetonirana prepričanja. Zakaj bi morala midva živeti narazen in oba samska, pa še otroke imava skupne? Se hecava ali kaj???? Saj ni treba, da je vsaka zveza vedno enaka. Saj ni treba, da je s človekom vedno grozno. Zadnjič, ko je bil tu, sva se prav v redu pogovarjala in bil je navdušen nad spremembo, ki jo je videl na meni… In… Ah…

Kakorkoli. Tu je zgodbica, kaj se dogaja v zakulisju: PJ je P.J. (če moram napisat pike, moram še dvakrat udarit po tipkovnici …) D je Dajana. Pozorni bralec bo opazil, da obstaja razlika med tem, kaj kdo reče in kaj si kdo misli.

D reče:  PJ a lahko zamenjaš temo na blogu. D si misli: Če mu bom še desetkrat rekla, potem bo zamenjal.

PJ reče: Ne, ker mi je ta tema všeč. Zato pa sem naštimal moj prelepi post Alfa in Omega, kjer hočem, da komentirate stvari, ki so brezveze. PJ si misli: Jao, ženo luda, što ti meni pričaš šta ja treba da radim, pa ja sam profi.

D reče: PJ! Izgubljam živce. Ne da se mi iskat komentarjev naokoli in  gledat, kdo je kje kdaj rekel. D si misli: Jebo te ja PJ menjaj temu ili….

PJ odgovori: Lady D, saj vem, da si ti šefica, ampak v določene stvari se enostavno ne razumeš. Pomiri se sama s sabo, pomisli na Resnico, Svetlobo in Harmonijo in več meditiraj. PJ si misli: Dej nehi že težit, ker nimaš pojma o pojmu. Če pa boš še težila, bom zanalašč napisal v latinščini, da ne boš nič razumela, baba zoprna!

D reče: Jebala te Resnica, Svetloba in Harmonija. Ajt, grem na sprehod. D si misli: isto.

PJ: Ostane brez besed. Ne ve, ali bi se smejal ali jokal.

………………..

Zaključek: PJ gre gledat katere teme obstajajo in najde eno dobro in ko pride D s sprehoda, jo čaka na blogu nova tema.

PJ reče: Jaz sem tako dober. Mene je škoda za ta blog, ampak… naj ti bo šefica.

D nič ne reče, samo zahvali se Resnici, Svetlobi in Harmoniji.

Z njim je bilo tako grozno… Kdaj je začelo biti grozno? Po rojstvu najinega otroka. Ko še ni bila stara eno leto. No, jaz Dietricha nisem dolgo poznala. Preden sva se poročila, sva živela skupaj nekaj mesecev – morda tri – štiri.  Prej pa sem ga poznala iz “Centra”, kjer sva delala skupaj. Dietrich je bil priljubljen, simpatičen in optimističen človek. Takega sem ga spoznala.

Ko sem zanosila z njim, sem postala malce zaskrbljena, ker zaradi navdušenja nad tem ni skakal do stropa. Dolgo časa sploh ni verjel, da sem res zanosila. Jaz sem v nosečnosti odpotovala domov k mami, ker pač nisem mogla takrat ostati v tujini. Nazaj sem prišla oktobra, na poroko. Potem sem šla domov rodit. Obiskal naju je dvakrat, trikrat.

Nazaj na Dunaj sva prišli s hčerko, ko je bila stara devet mesecev. Delala sva skupaj… pomagala sem mu pri obrtniških opravilih. Lepila sva plakate po trgovinah s tehniko. To je bilo samo začasno delo. Nato je on delal pri nekem kolegu, jaz pa sem iskala službo drugje. Pol leta je še nekako šlo, potem pa… Vsi veste, kako je, če se z nekom začneš kregati. Ne morem se spomniti, zakaj natančno se je začelo… Morda se mu celo očitala njegovo mamo. Definitivno sem mu težila zaradi cigaret in zato, ker je tako dolgo spal in se dolgo tuširal.

Midva sva med sabo govorila angleško, jaz nisem hotela govoriti nemško, niti nisem znala. Spominjam se, da sem mu začela govoriti: “Jerk”. Karkoli je naredil narobe, sem mu rekla “Jerk”. Kar bi bilo po naše “budalo, kmet”… kaj takega.

Dietrich se je v kratkem času spremenil v pošast, ki ne govori, spi do desetih ali dvanajstih (delal je popoldne), se gre tuširat in ga eno uro ni nazaj, gre na stranišče in ga eno uro ni nazaj.

Bolj kot sem ga kritizirala, bolj ni govoril z mano. Bolj sem mislila, da si bo ja zapomnil, kaj mi gre na njem na živce. Ko je bila tamala zraven, se v glavnem nisva kregala. Jaz sem se zadržala, on pa itak ni z mano govoril. Potem pa sem ga enkrat udarila pred njo. Videla strah v njenih očeh in takrat me je minilo…

Bila sem popolnoma obupana. Bila sem v tujini, poročena z nekom, ki me je poniževal ali pa sploh ni hotel z mano govoriti. No, jaz sem ga tudi poniževala, seveda, saj prepir vedno zahteva dva.

Nekega večera v začetku leta 1998 sem sedela na stranišču – bila je ura čez deset, otrok je že spal. On je sedel za računalnikom in igral igrice Tetris (takrat še ni bilo internteta). Ponavadi je bilo tako, da je prišel zvečer okoli devetih domov, se slekel v spodnjo majico in hlače in sedel pred računalnik. Sploh ni govoril. Jaz sem ga ponavadi nekaj spraševala, ker pa mi ni odgovarjal, sem prenehala… Otrok je spal… Šla sem na stranišče, ki je bila edina “soba” v tem stanovanju, ki je merilo 33 kvadratnih metrov in kjer sem se lahko skrila pred njim. In potem sem premišljevala, kaj naj naredim.

Spomnila sem se, da sem nekoč nekje brala, da je en človek bil na neki zabavi, kjer se je počutil praznega in osamljenega in… je kar umrl! Ni bila kap, no, morda je bila, a zapomnila sem si te besede: “odšel je”. Kakorkoli, sedela sem tam in si želela, da bi tudi jaz “odšla”. Pa ni šlo, niso mi pustili oditi.

Potem sem nekje privlekla vrv,  si jo dala okoli vratu in se hotela obesiti na kljuko. Ni šlo. Sedela sem tam kaki dve uri in se mučila z mojimi mislimi. Potem pa sem poklicala najino skupno prijateljico in ji povedala… Rekla mi je, naj grem spat in da bo ona dosegla, da bo šel Dietrich ven iz stanovanja.

Naslednji dan se je preselil nazaj k mami. Jaz sem bila še en teden – deset dni čisto uničena zaradi tistih samouničevalnih misli in misli o koncu. Potem sem pač prišla k sebi.

In jaz sem stalno premišljevala, kako bi ga dobila nazaj. Kako bi ga dobila nazaj…

No, o tem pa naslednjič

- (1) –

………………

Abraham – Hicks: Vortex relationships

Abraham – Hicks: Vrtinec

knjiga: Vrtinec

St.Catharines, Kanada, maj 1993.

Zaradi tega gredo ljudje narazen. Če pa ne gredo in ostanejo skupaj, pa trpijo. In če gredo narazen, si najdejo partnerja/partnerico, začnejo kritizirati in… so na istem kot prej. Kritizirajo, nergajo, so užaljeni, ne govorijo dneve in dneve in potem se čudijo, da se spet počutijo slabo.

Z moškimi sem imela pet dolgih razmerij in lahko bi imela predzakonska svetovanja. Ali svetovanja v primeru problemov v zakonu. Ali svetovanja, kako najti partnerja. Partnerja je popolnoma enostavno najti. Ste slišali to? Popolnoma enostavno! Zakaj? Zato, ker si vsak človek na tem svetu išče partnerja. Za vsakega človeka na tem svetu obstaja njegova duša dvojčica. Tisti pa, ki ne verjame te zadeve, pa si pač išče partnerja kot ve in zna. Nekateri ljudje so zaradi tega ali onega razloga samski. Večina ljudi pa si želi imeti partnerja in si želi živeti skupaj z njim. In večina ljudi, ki so v partnerstvu, ne živi v takem partnerstvu, kot so si ga zamislili.

Kakšno partnerstvo smo si zamislili, kakšno partnerstvo si želimo? Nekoga, ki bo ob nas, s katerim se bomo pogovarjali, se imeli fajn, imeli otroke, hodili na počitnice, doživljali raznorazne užitke, imeli živali, imeli skupen hoby, skupno dejavnost… karkoli si pač zamislijo ljudje, da bodo delali skupaj, ko bodo v partnerstvu.

A zato, da se imaš ti v nekem partnerstvu dobro, moraš najprej poskrbeti zase. Najprej mora iti tebi dobro! In ko gre tebi v vseh pogledih dobro, takrat šele pride pravi partner zate ali pa se tvoj “obstoječi” partner spremeni. No, ne spremeni se tvoj partner,  tvoj pogled nanj se spremeni. A nikoli, nikoli, nikoli, če ga kritiziraš! V drugem človeku – v vsakem drugem človeku lahko najdemo vsaj eno dobro stvar, na katero se moramo osredotočiti. Od desetih lastnosti ima prav gotovo eno dobro lastnost. Osredotočimo se na to. In vsak dan nam bo v tem odnosu šlo bolje. Vsak človek – čisto vsak človek – ima v sebi “kapacitete”, da je najboljša oseba, s katero bi bili radi do konca življenja in še čez ali najslabša oseba, s katero nočemo imeti nič skupnega.

………….

Naj analiziram moj prvi zakon, ki se je začel tako zmagovalno (slikca od tu). Bila sva mlada, inteligentna, lepa, poročena, z majhnim otrokom, ki nama je pomenil vse na svetu. Kaj zaboga je šlo v tej pravljici narobe? Kako je sploh lahko šlo kaj narobe? Saj imam dokumentirano, da mi je rekel, “da sem najlepša ženka na svetu”….

Se spomnite, kaj ste vse rekli tisti, ki ste bili zaljubljeni vanjo? Se spomnite prvih trentkov? Se spomnite metuljčkov v trebuhu? Se spomnite, kako ste čakali, da se bo že enkrat prikazal, ko ste mislili, da boste kar umrli od koprnenja. Se spomnite, kako lepo vam je bilo, ko ste bili z njo – z njim skupaj? Ko vam sploh ni bilo treba nič reči, samo bili ste… Ko je bil cel svet zaradi tega lepši, vaše življenje je nenadoma dobilo smisel, vse je postalo boljše, lepše, srečnejše, objeli in veselili bi se z najbolj zoprnim sosedom, ki je prišel mimo samo zato, ker vam je igralo srce!

Vse to sem doživela v mojem prvem zakonu. Preden sem se poročila z njim, sem bila tako noro zaljubljena. Potem sem rodila otroka in… bila sem “najlepša ženka na svetu”. Igrali smo se med sabo, smejali smo se, svet je imel spet tak nedolžen priokus in videz, da bo vse v redu, da bomo živeli še sto let skupaj, da je vse pred nami, da smo na vrhu sveta.

Kaj zaboga je šlo narobe? Zakaj sva se ločila čez dve leti? Saj sva imela vse, vse, vse!

Ja, kaj je šlo narobe. Začela sem kritizirati. Pa zakaj moraš spati do desetih zjutraj! Potem je spal vedno dlje, ni vstal prej zaradi tega, ker sem ga kritzirala. Madona, ljudje smo res take “hrabre” osebnosti – mislimo, da če bomo kritizirali in kritizirali – potem bo šlo vse bolje in potem bo končno nekdo nekaj naredil o tem… je pa vse slabše in slabše.

Kritizirala sem ga, kadarkoli je šel kadit. Kadil je vedno, odkar sem ga poznala in prav gotovo ne bi nehal kaditi samo zato, ker je mene začelo motiti. Saj, na začetku nas na človeku, v katerega smo zaljubljeni, ne moti nič. Se spomnim tistih zatrjevanj iz talk-showov, ki sem jih takrat gledala. V glavnem so bile teme, kako shajati z njeno debelostjo ali… kaj narediti, če te mož vara in podobno.

In potem je rekel en moški: “Vsak gram ljubim na svoji ženi”. Žena je imela 150 kg. Ja, seveda. Potem pa začne kritizirat in potem najde debelost na njej kot razlog za to, da jo je prevaral.

Ko začnemo nekoga kritizirati – in je popolnoma vseeno kaj je to – vedno pač najdemo nekaj – se enostavno ugriznimo v jezik in tega ne počnimo! Zakaj? Zato, ker … če bomo kritizirali, bo šlo samo slabše in slabše in zelo hitro bo vajinega razmerja konec.

Kako je bilo v mojem primeru, kjer mi je moj možek za božič 1995 rekel, da sem najlepša ženka na svetu? Čez eno leto sva se skregala in sem zbežala z otrokom nazaj domov. Potem sem prišla k njemu nazaj, pa sva nehala govoriti in sem jaz “delala samomor”. Potem se je odselil k mami. Je dal prošnjo na sodišče za ločitev (prvi termin sva imela janurja 1998, v Avstriji traja, moraš na ločitev čakat, da dobiš termin vsaj pol leta). Jaz nisem šla (je moral plačati tisoč šilingov kazni, ker nisva prišla na ločitev). Je zrihtal drugi termin, ki je bil septembra 1998. In od takrat naprej sva ločena.

Spremenilo se ni nič, samo na papirju sva bila poročena in zdaj sva pač ločena. Otrok je medtem seveda zrastel. Medtem sem jaz imela dve razmerji in zdaj že več kot štiri leta živim v Ljubljani. Od takrat sem ga videla… velikokrat, a z njim nisem hotela govoriti, niti  po telefonu ne. Moja hči ima stalen kontakt z njim in z njegovo mamo. No, ravno z njo – z mojo bivšo taščo – sem se pogovarjala pred tremi dnevi, ko so mi hčerko pripeljali nazaj. In potem, ko smo se tri ure pogovarjali o vsem mogočem, kako je na Dunaju in če še vedno blablabla…

Šele po dveh urah sem jo vprašala, kako kaj moj bivši mož, njen sin… In kaj je rekla (itak sem vedela, kaj, ker je vedno isto odgovorila na to moje vprašanje). Rekla je: “Saj ga poznaš, tak je kot vedno.”

In potem smo se pogovarjali o njem (prisotna je bila tudi moja hči in njena teta, torej vsi ljudje, ki ga poznajo). In jaz sem rekla, da je bil on moja velika šola, ker sem razumela, da nikoli nikoli nikoli ne moremo spremeniti drugega človeka, ampak se pač moramo sprijazniti s tem, da je kar pač je.

………………….

O tem, kako grozno je postalo v najinem odnosu, pa naslednjič.

Slikala moja Tavelika, tam, kjer je postala Miss Kampa.