Kata's

Nekaj filmčkov, povezanih z otroci:

- child-hood

- The gratest gift you can give to your child

- Uplifting your children

- How to be the perfect parent?

read comments (0)

- The meaning of life

- child-hood

- The gratest gift you can give to your child

read comments (0)

Read the rest of this entry »

read comments (0)

Se večkrat prikradeš v moje hladne sanje
in s tabo še zven čudovite melodije,
a jutranja zarja prinese le spoznanje,
da daleč od moje sem sladke simpatije.

In včasih v sanjah poljubim tvojo roko
in tvoj lep nasmeh ves od Venere podarjen.
Zato ti želim mnogo sreče in veselja,
naj z njim se izpolni ti vsaka tvoja želja!

………………………………………………………

To pesem sem dobila po mejlu 10.7.2005 (napisal JW). V zvezi s tem moj zapis: Iluzija internetne ljubezni.

……………………………………………………….

Hvala Oliverček za te fotke. To je zate.

read comments (2)

Tamauček je imel dva tedna plavanje in danes smo bili vabljeni starši na zadnji dan in podelitev plaket. Otroci so… oh, ti prečudoviti, zlati otroci, ki so ravnokar prišli iz plenic in so stali tam v kopalkah in vse je zeblo, ker so bili mokri in drgetali v mrazu in… naenkrat je Tamauček kar izginil … iščem ga z očmi okoli in okoli in… in potem sem videla, da je že na polovici bazena in pograbim njegovo brisačo in … na koncu pride ven iz bazena in da učiteljicam roko… Dobil je zlato plaketo! Tamaučica je bila užaljena, ker je ona lani dobila samo srebrno… Kakorkoli… ko se otroci gibajo in tekmujejo in so starši zraven… hahaha, kako simpatično – deset otrok je hkrati klicalo: “Mami, oči!!!”

Tamauček je imel ob petkih plavanje, potem judo in popoldan še trening nogometa. No, danes smo špricali, ker je bilo enostavno prenaporno.  Če pomislim, da je lani še hodil v vrtec… Če pomislim, kakšen “dojenček” je še bil. Ah… ponosna sem nanj.

Povezano:

Dajana: Igra

read comments (0)

Setting the tone of Joy part 1 part 2 part 3 part 4  part 5 part 6

Najbolj me je zadelo to na 5:18.

read comments (0)

Našla sem eno slikco iz Šubičke iz leta 1980, ko smo hodili na pohode. Niti ne vem, če je bilo leto 1980, lahko, da je bilo kasneje. Nekaj ljudi prepoznam na sliki, jaz sem na sredi, v črnem puloverju – jasno, kakšnem pa, z roko pred usti, poleg mene je Lena, kaže hrbet, tako kot na spodnji sliki.

Tukaj še ena lepa slikca iz Šubičke. Junija 1981. Konec gimnazije. O tem sem pisala tu. O Šubički pa tu.

Pošiljam vam Mozambique! In želim vam prečudovito leto 09!!!! Dajana ma vas rada!

  In še Jure in Miško iz enega pohoda:

read comments (0)

Zoran me je spomnil na Vipavo in na otroštvo. Na vse tiste zgodbe… Na mraz. Kadarkoli se spomnim na tisti čas, imam sliko burje, pihanja, mrazu, ravno tako tudi, če pomislim na Dunaj… Iztekajo se zadnje ure leta, jaz pa sedim za računalnikom… haha Veš, kaj se je zgodilo? Lani ob takem času je tukaj pokalo (in povsod po Ljubljani) kot na fronti. In sploh je bilo zadnja leta grozno okoli novega leta. In kaj se zgodi… Jaz po novem letu lani napišem tale post. In… pred nekaj dnevi… sprejmejo zakon o prepovedi metanja petard! In prej so mulci (isti kot lani) metali petarde na travniku pred blokom in… potem vidim, da so sosedje (pri nas so še vedno tisti iz NNNP) poklicali policijo, ki so si zapisovali podatke njihovih staršev.

Ravno tvoja druga hči je bila tukaj na obisku. Prvič. Prvič… tukaj živimo že eno leto. Pa kaj je eno leto. Enkrat se obrneš in… ga je konec. No, marsikaj se je spremenilo v tem letu, čas strahovito beži. Pismo no, a nismo ravno včeraj praznovali Millenium in zdaj bo že 2009??? V teh osmih letih sem se štirikrat selila! Štirikrat! V dveh državah. In v teh štirih letih mi je uspelo… poročiti se, ločiti se, roditi še dva otroka, jih spraviti v Ljubljano… ah… še dobro, da imam otroke, če ne bi se mi zdelo, kot da zamujam življenje… Res.  No, končno sem ugotovila, kaj moram v resnici početi. Pisat knjige. Zoran mi je povedal, da v resnici bere samo moj blog, ker je drugačen. Ja, seveda, pa saj pišem o istem času in o istih ljudeh, odraščala sva skupaj. Takrat nam je bilo tako utesnjeno, zdaj pa, ko je tega že zdavnaj konec, se tega časa z nostalgijo spominjamo. Ni vedno tako? Včeraj sem (pravzaprav danes) popravljala svojo prvo knjigo do dveh zjutraj, ki… upam, da jo bom kmalu že enkrat do konca napisala – saj je že prava mora, ta nedokončana dejanja – že spet sem spremenila naslov. Zdaj bo naslov: O neki internetni ljubezni. No, mogoče bom naslov še spremenila, a besedna zveza “internetna ljubezen” mora ostati. To je zdaj hyper, mega, in.

Aja… še nekaj, na drugi sliki piše zadaj (tam, kjer sem jaz: Tati spomin od tvoje DAJANE, Vipava, 17.9.1965, stara 2 leti in devet mesecev). Napisala je mama, najbrž ti je poslala skupaj s pismom. Gotovo si vse stran vrgel… Jaz pa hranim vsa svoja pisma in upam, da bom kmalu našla moje dnevnike. Bog ve, kam so izginili… Hej, spomnim se, kako sva z mamo hodili v telefonsko govorilnico, da bi te poklicali in ona je govorila s tabo po telefonu in potem je rekla, dabi ti jaz rada nekaj povedala – kar sploh ni bilo res – hej, že takrat sem imela fobijo pred telefoni… Tamaučka v tem trenutku letata iz sobe v sobo, ko so rakete, Tavelika pa je … pri svoji omici, seveda, točno vem, kje so in kako izgleda čakanje novega leta pri njih, edino, če so šli v mesto… kar pa ne verjamem… No, ampak naslov tega posta je “Andrija” in ti že veš, o čem bom pisala, ane tata?

Andrija je bil (no, saj upam, da je še), Zoranov bratranec ali stric ali sordnik pač… iz Srbije. V tem smo si bili podobni, saj smo imeli stalno obiske sorodnikov… no, kasneje, ko sem bila malo starejša, sicer – na mojo srečo (ker jaz sicer nikogar nisem mogla prenašati…) – malo manj.

No, Andrija je pač prišel enkrat k sosedom nad nami na obisk, tam je bil teden ali dva, bila je zima in veter je pihal do kosti. Kurili smo na drva in drva so bila spodaj v kleti. In mi sedimo v kuhinji, bila je moja mama, sestra in jaz. In kar naenkrat pride k nam Andrija z drvi v roki, ne reče ne bev ne mev, počepne pred naš šporget in… potegne ven predal za drva… in opazi, o – o , da je nekaj narobe, saj smo mi imeli v predalu za drva (kot so ga imeli Smiljaniči) papir in sploh nismo kurili tako kot oni.

Šele potem, ko je odprl predal, smo dojeli, da je Andrija falil stanovanje in je namesto Smiljaničem, prinesel drva nam. Haha, kako smo se nasmejali. In kadarkoli je kdo rekel “Andrija”, smo se spomnili na ta dogodek in če se je kdo začel smejati, smehu potem ni bilo ne konca ne kraja.

Povezano: Ki se kličejo Janezi

Nekaj o Južnih Slovanih ali kako Slovenci in Srbi pašejo skupaj

To je ekstra za mojega sošolca Gogota (stanovali so nasproti nas, bil je moj sošolec v prvem razredu, potem pa so se odselili), ki je stalno pel: O majko majko što me rodi kad sreće nemam ja  Gogo!!! Gde si? Jel si živ?

read comments (0)

Včeraj je prišlo sporočilo z naslovom Dajana banana:

Dajana, prijateljica stara,

včasih te prebiram. Napredovala si, bravo. Še vedno si malček odštekana, kot ko si bila mala mula. Kar je v bistvu fajn. Nočem te ocenjevat, sam fajn se mi zdi, da si našla svoj medij, kjer funkcioniraš.

Lepo se imej, ti in tvoji otroci.

Evo ti v priponki še mojo antičestitko.

Z.

Tale Z. je iz tega filma. Ah, lepo mi je od vse te komunikacije, ki počasi oživlja… To je zate, Zoran.  Dala bom še nekaj slik noter, iščem še druge, sem hotela še nekaj napisat, pa zdaj ne utegnem, bom dopolnila!

read comments (2)

Želim vam vesel božič.  Merry christmas Mr. Laurence.

read comments (3)