Archive for the 'Lora' Category
Spusti in predaj
Author: Dajana
Lora je ugotovila, da mineva leto dni, odkar jo je zapustil dragi. Življenje se ji je medtem popolnoma spremenilo. Iz strahotne žalosti in šoka je nastalo prijetno pričakovanje. A napadla jo je tesnoba. Vzela je angelske karte in na prvi je pisalo: “Spusti in predaj”.
“Kaj si pravzaprav želim”, se je vprašala Lora? “Želim si imeti partnerja, ki me bo ljubil. In mi bo to povedal. Nekoga, ki mi bo pisan na kožo. Želim si človeka, ki mi bo vdan. Želim si osebo, ki bo samo moja in bom jaz samo njena in s katero se bova razumela brez besed, se spoštovala, se ljubila, se smejala… bova za vedno…
On je moja ljubezen, on je moj najdražji, on je moj prijatelj, on je moja strast, on je moj ljubimec, on je moj mož, on je moj simpatico, on je moj, samo moj, in jaz sem njegova, za njega živim in gorim, zame živi in gori, midva sva si vdana, midva sva si lepa, midva sva dobra, najboljša, midva se privlačiva, midva sva si zanimiva, midva misliva iste stvari, midva govoriva iste stvari, midva se razumeva ne da bi govorila… midva sva ob istem času na istem mestu, ne da bi se sploh dogovorila, midva sva, midva sva, midva obstojava.
Še malo moram zdržati in se bo v resnici prikazal, pogovarjala se bova cele noči, cele noči. Božam ga, v mislih se pogovarjam z njim, tukaj je njegova omara, kjer bo imel svoje stvari… Do takrat, ko bo prišel, pa moram urediti še nekaj podrobnosti.”
Lora si je oddahnila. Napad tesnobe je minil. Zdaj gre lahko brat knjigo ali božat morskega prašička ali pogledat otroke, kako spijo. Zdaj gre lahko sanjariti, kdaj bo prišel on. In prišel bo, saj je tu, samo čaka, da bo Lora izpustila svoje skrbi in jih predala Bogu.
read comments (0)On
Author: Dajana
Nekdo je potrkal na vrata. Bil je on! Lora najprej ni hotela odpreti… a jo je že slišal. Srce ji je razbijalo v grlu, a se je takoj začela kontrolirati. Rekel je, da zbira nekaj za hišni svet. Lori je šumelo v glavi. Čutila je tako močno privlačnost z njegove strani, da je postala skoraj omotična. S tresočimi rokami je šla iskat tisti papir. Nekaj je rekla… kot da, ne ve, točno, kje je tisti papir ali kaj. Ni mogla kontrolirat svojih besed. Ni razumela, kaj se dogaja z njo.
Strast
Author: Dajana
Lora je ugotovila… da je živa. No, Lora je seveda živo bitje, ženska srednjih let, ki je več kot petnajst let živela samo za otroke in mislila samo na to, kaj bo z njimi. Nase je popolnoma pozabila in se zanikala. Za takoimenovano skrbjo za otroke je skrivala svojo osebnost, ki je neskončno hlepela po strasti. Ja, del njenega življenja je bilo to, da ima in vzgaja otroke. Zelo pomemben del. A to še zdaleč ni bilo vse. To, da ima otroke, ni pomenilo, da mora kot ženska umreti, se skrivati pred svetom, predvsem pa zanikati velikansko strast, ki jo čuti v sebi. In potrebo po veliki ljubezni. Lora je bila pač rojena za veliko ljubezen.
Psihotik
Author: Dajana
Kdaj se je vse skupaj začelo… Po rojstvu prvega otroka je Lora postala zelo psihotična. Prenehala se je kontrolirati. Ni se mogla več kontrolirati. Vsaka stvar jo je spravila ob živce. Prvi porod in rojstvo otroka je bil strahovito stresen, posebej zato, ker se ni mogla zanesti na očeta svojega otroka. Obenem se ji je življenje, kot vsaki novopečeni mamici, postavilo na glavo. Bila je odvisna od drugih ljudi. To je sovražila. Če je bilo kaj v njenem življenju pomembno, je bilo to, da je neodvisna in da skrbi sama zase. Tukaj ni mogla skrbeti sama zase, pa še otroka je imela.
Hišnikov sin
Author: Dajana
Lora je srečevala postavnega mladeniča, s katerega je nekaj “sevalo”. Čez nekaj časa je ugotovila, da je to sin grdega hišnika. Pa tako lep! No, niso vsa jabolka vedno podobna drevesu. Lora je bila navajena, da si jo moški ogledujejo… a ta je bil gotovo vsaj petindvajset let mlajši od nje. Ni vedela, kaj naj si misli. Nerodno ji ni bilo…
Agresija
Author: Dajana
Prišla je pomlad, ne da bi Lora opazila. Saj je opazila. Življenje je postalo znosneje. Bolečina ni bila več tako vseprevzemajoča, počasi je prihajala k sebi. Iskala je novo službo, novo priložnost, nove ideje. Najraje bi kar čudežno izginila iz tega kraja, a je vedela, da kamorkoli bo šla, bo ta bolečina prišla za njo. Ponavadi je iz take situacije pobegnila, zdaj pa ni hotela. Hotela se je enkrat za vselej soočiti s tem, kaj se ji dogaja. Neke sobote jo je prešinilo, da je njen bivši na sprehodu v gozdu, kamor je tako rada hodila. Postalo jo je strah. Da ga bo srečala z njo. Presenetilo jo je, kako se je prestrašila, uporabila je vse metode sproščanja, ki se jih je tako mukotrpno učila, a strah je bil vseeno velik. Dušiti jo je začelo. Solze so se ji nabirale. Bolelo jo je v grlu. Smilila se je sama sebi.
O zgodbah, ki so v glavi
Author: Dajana
Lora je ugotovila, da je bila vedno s partnerji, ki niso razumeli, kaj sploh želi početi. Ni imela problema s pospravljanjem ali s kuhanjem za otroke. A to ji sploh ni bilo pomembno. V življenju je počela že “vse”: bila je natakarica, novinarka, prevajalka, hostesa, prodajalka, vzgojiteljica, učiteljica, telefonistka, blagajničarka, čistilka, sobarica…
Vse, kar si je Lora želela, je bilo to, da jo ljudje pustijo na miru, da lahko piše.
Za hrano in za denar ji je bilo popolnoma vseeno. To je vedno prav enostavno dobila in nikoli ni potrebovala veliko. Pomembno je bilo, da je pisala, kar je imela v glavi. Lora je imela v glavi vse polno zgodb. Njej je bilo v bistvu življenje, ki ga je živela, preveč dolgočasno, zato si je izmišljevala in izmišljevala. Zgodbe. Lora si je tako želela romantike in velike ljubezni. Do smrti. In ker je izgubila upanje, da bo to v resnici tudi kdaj doživela, je iskala to v knjigah ali pisala v svojih zgodbah. Že od malega. Že kot otrok. Takoj, ko se je naučila brati, se je izolirala od njej tako dolgočasnega sveta in zbirala podatke. Zbirala zgodbe. Prebrala je nešteto zgodb. Omamljala se je z njimi.
Ko je odrasla, je ugotovila, da ji ni treba prebirati zgodb. Da gre lahko v prejšnja življenja in pogleda, kaj se je tam dogajalo. Ugotovila je, da lahko ustavi čas. Še več, ugotovila je, da gre lahko v vsakega človeka, ki je kdajkoli živel tu, da gre lahko v vsako celico in pogleda, če je tam kaj, kar jo zanima.
Lora je vedela, da je drugi ljudje v glavnem ne razumejo. Ljudje so jo kritizirali in na to bi se zdaj že morala navaditi. In na to, da mora pač biti s tistimi, ki razumejo, kar počne in kar hoče početi. Pa četudi je to samo en človek. Pa četudi ta človek sploh ni ob njej.
V spomin na to, da je vse v glavi.
Pometanje
Author: Dajana
Lora je dobila v roke slike, na katerih so skupaj na nekem praznovanju pred nekaj meseci. Tudi bivši je na slikah. Slike čisto normalne družine… Lora ni čutila čisto nobene ljubezni več do tega človeka. Čutila je samo prezir. V bistvu je premišljevala, kaj si misli ženska, ki se je poročila z njim. Saj pojma nima o njem. Saj sploh ne ve, kaj je počel. Lagal ji je. Kako lahko nekdo živi z nekom in sploh ne pozna njegove zgodovine? Kako se lahko nekdo z nekom poroči, ne da bi sploh vedel ali želel vedeti, kako je ta človek živel še pred enim mesecem? V kakšnem stanju je pustil ljudi za sabo. Že večkrat.
Lori je bilo žal, da ni že zdavnaj z njim prekinila stikov. Pogovarjala se je s svojo prijateljico o moških. Kako jim neka ženska zavrti glavo… V enem mesecu jo izgubijo, postavijo svoje življenje popolnoma na glavo in mislijo, da bodo tako kaj spremenili.
Vse, kar je v življenju pomembno je: čisto srce, družina, ljudje, ki so okoli tebe, ki morajo biti v dobrem stanju.
Ampak, Lora je prestala to. Njej ni tako obnašanje nič novega, razen da je bila tako zaslepljena z iluzijo ljubezni, da je skoraj oslepela…
Rekla si je, da ne bo več premišljevala o tem, kar se je zgodilo. To je za njo. Vzela je v roke metlo in začela pometati cesto pred blokom. Ljudje so hodili mimo. Nekateri so imeli začuden obraz na licu, drugi so jo pohvalili. Lora je premišljevala, kako je mogoče, da je v domovini tako umazano po tleh. Spominjala se je, da je v tujini stalno gledala smetarje – vsak dan jih je videvala na cesti. Tukaj pa ni nihče čistil. No, čas je, da se začne čiščenje.
Megla
Author: Dajana
Lora je hodila po mestu z otroci. Potem so šli v trgovino. Kupovali so hrano za bivšega, ki naj bi postal spet prihodnji. No, ne samo zanj, za vse, seveda… Spraševala se je ali živi v realnosti ali pa nekdo njene ude upravlja z nevidnimi vrvicami… Bila je popolnoma brez energije. Vdana v usodo. Vseeno ji je bilo, kaj se bo zgodilo, kdo bo prišel k njej, kdo bo njen partner, če sploh bo ali ne bo. Kako se je namučila, da se je preselila v domovino in zaživela z drugim… Zdaj pa bo spet vse po starem? Kam je šla vsa energija, vsa ljubezen?
Lora je bila popolnoma izžeta. Žalostna je bila. Spominjala se je, ko je pred tremi leti hodila po trgovinah in kupovala hrano… Ravno tako kot zdaj. Otroci so bili okoli nje. Bilo je popolnoma vse enako kot prej, le, da je bila v tujini. In drugače je bilo le to, da je kupovala za drugega človeka. In da je ta drugi govoril drugi jezik. Kaj pa je sploh delala tukaj tri leta? Živela je v megli. Zakaj je bila prej v tujini? Zakaj je sploh zamenjala človeka? Zakaj stalno zamenjuje njuni imeni?
Lora je pomislila: Pa saj se zaradi tega ljudem lahko še zmeša! Zelo mora paziti na svojo zdravo pamet. Zelo. Kako so sploh lahko ljudje z dvema osebama hkrati? Tako, da potisnejo eno polovico daleč nazaj. Za pol dneva. In potem spet vse skupaj obrnejo. Po potrebi pač. Lora sploh ne bi mogla biti z dvema človekoma hkrati. Pomislila je, da zdaj zamenjuje levo in desno polovico možgan… Na levi je sonce, na desni je luna, je slišala na nekem predavanju. In kako zaustavimo čas? Tako, da vizualiziramo sonce v srcu in naredimo, da se luna stopi z njim tam. S soncem v srcu.
O tem je mislila, medtem, ko je premišljevala, kaj naj kupi. Kaj naj z vso to hrano… Kako nepomembna je bila vedno zanjo. Vedno je imela moške, ki so znali kuhati, je pomislila. In kako naj se zaljubi spet v bivšega? In zakaj naj se sploh spet zaljubi vanj? A ona upravlja s svojim življenjem ali kdo? Spominjala se je, kaj so jedli, ko so bili skupaj in kako dober golaž delal… Spominjala se je, kaj je govoril, kam so hodili… Kar naenkrat so se iz megle pred njo živo postavile slike od prej. Ni mogla verjeti, kako je vse zabila daleč daleč nazaj v podzavest, zato, da ne bi razmišljala, kaj dela v tem trenutku… Da bi pozabila, da je drugi še živ.
In vendar … je bila kljub vsemu žalostna. Kljub temu, da prihaja prvi, je pogrešala drugega… Vsi ti spomini… To mesto, kjer so živeli… Zdaj bo že spet drugi tu. Spet bo morala paziti, da ne bo zamenjavala njegovega imena. Leva in desna polovica možgan. Sonce in luna. In vendar v tega svojega bivšega niti slučajno ni mogla biti zaljubljena. Na komando. Pa saj ljudje vendar nismo predmeti, roboti. Pritisneš na zeleno luč: Ljubljezen. In na rdečo luč: Konec. In na rumeno luč: Menjava.
Kako pa imajo potem lahko moški več žensk? Kako je bilo s sultanom v haremu? Pa saj ni imel rad samo prve, glavne ženske. Ljudje nismo roboti in naša ljubezen je brezmejna. In zakaj ljubezen boli? Boli samo takrat, ko je ne daješ naprej. Ko ljubezen daš, pride k tebi nazaj. Avtomatično. S to mislijo se je Lora končno pomirila.
Prijateljica
Author: Dajana
Lora je dobila prijateljico. Razumela je, zakaj ji prej ni šlo dobro. Ni mogla nikomur povedat, kaj se z njo dogaja. Tudi ni hotela. Vsak njen partner je bil obenem njen najboljši prijatelj. Ko jo je zapustil, je ni zapustil samo partner, temveč tudi edini prijatelj. Torej ni imela nikogar več, zato ji je bilo tako grozno.
Ljudje potrebujemo prijatelje. Prijatelji so zato tu, da nas tolažijo, da nam pomagajo, da nam pokažejo pot, da nam povedo, kaj bi oni naredili v našem primeru. Ker je bila Lora tako nekaj posebnega, je tudi odgnala misel, da bi našla kakšno sorodno dušo, ki bi jo razumela. Ljudje je povečini niso razumeli, zato je bila ponavadi tiho in se jih je izogibala. Ali pa je samo poslušala njihove probleme, svoje pa je skrivala. Ni hotela ljudi obremenjevati s sabo.
Ta punca pa… takoj je opazila, kako inteligentna je, kako hitra je, doživela je podobne stvari kot ona… Bila je na moč zabavna. In bila je ženska, kar je bilo zelo pomembno. Torej ni bilo nevarnosti, da bi se kdo v koga zaljubil, koga zapustil, seksualno področje je torej popolnoma odpadlo. Lora je pomislila, kako lažje bi bilo, če moški in ženska, ki se dobro razumeta, ne bi takoj mislila na to, da bi bila obenem tudi ljubezenski par. Pomislila je na to, da se to dogaja pri vseh moških in ženskah, ki se dobro razumejo. Jasno, da je veliko ljudi vezanih. Potem pa se človek ne more premagati, je v skušnjavi, proba enkrat… misli, da ne bo nič hudega… in potem se dogajajo grde stvari, samo zato, ker se ženska in moški ne znata zadržati.
Kako se take zgodbe nadaljujejo? Različno. Še posebej pa je hudo, če je kdo od teh ljudi vezan. To spoznanje ji je prineslo veliko olajšanje – v čem je torej problem prijateljstva med žensko in moškim: da imata telo.
Še nekaj je bilo na tej ženski. Bila je jasnovidna, imela je odprto tretje oko. Zanimale so jo popolnoma enake stvari kot njo. Lora ji je povedala, da meditira in kadarkoli pride vprašanje: “Kaj si želi tvoje srce?”, ji tečejo solze v potokih. Prijateljica ji je rekla, da je to zato, ker išče ljubezen, ker je bila zavržena. Svetovala ji je, naj ne meditira več, naj gre pred ogledalo in naj se vpraša, kdo je in kaj hoče. Prijateljica ni hotela slišati, ko ji je Lora pripovedovala, kako je agresivna in histerična. Lora se je spomnila, da je to nekje že slišala. Tako kot na tistih predavanjih, ko so rekli, da Vir v nas noče o nas slišati nič grdega. Če govorimo o sebi grdo, se Vir obrne stran. Tudi, če govorimo o drugih grdo, se obrne stran. Vir v nas je isto kot Bog. Ljubi nas neskončno in čas je, da začnemo ljubiti tudi mi same sebe ljubiti.
Ljubezen boli
Author: Dajana
Loro je prešinilo, da več kot tri leta živi v mestu, kjer je bila čez cesto pred šestnajstimi in več leti muza nekoga drugega. Pred meseci je bila z otrokoma čisto v bližini tiste hiše. Imela je čuden občutek v želodcu, če se je gibala okoli hiš ali prostorov, kjer je pred mnogimi leti živela, se z nekom ljubila ali bila ljubljena. Strah jo je bilo, da bo koga iz tistega filma srečala. Pomislila je: Saj jo vendar še vedno boli! Pa saj je to njena pred-pred-predzadnja ljubezen… In potem gredo te ljubezni tako v nič… In se spet rojevajo nove. Najprej so lepe in prečudovite, potem se začne avtomatizem, potem je vedno bolj grdo in vse skupaj kar naenkrat razpade.
Lora je pomislila na svojo prvo knjigo, ki jo je takrat pisala, ko je bila v bolečini. Bila je noseča s svojim prvim otrokom. Pa on ni bil oče njenega otroka. Knjigo je pisala, zato ker je njen bivši pisal knjigo, osnovano na njunem razmerju, po katerem baje zdaj snemajo film. Lori je bilo nerodno priznati, da nad njegovo knjigo ni bila navdušena. No, njen takratni je tudi rekel, da je njeno pisanje brezvezno. Tako, kot je še vsak rekel, ko je prebiral pisanje nekoga, s katerim je bil v tesnem stiku in na katerega je bil v tistem trenutku jezen.
Kakšen vtis naredi na ljudi, da pišejo knjige o njej… Ali pesmi… Lora se je spomnila na množico fotografij, ki sta jih naredila. Na slike, ki jih je naredil in so se kasneje selile skupaj z njo iz stanovanja v stanovanje… Od partnerja do partnerja… S temi slikami je bil vedno z njo. Takrat , ko je bila z njim, je imela ure solo- petja. Zdaj namesto nje poje njena hči, s katero je bila takrat noseča, ko je pisala prvo knjigo… Vse je ostalo nedokončano…
Kakšna zmešnjava in kakšne mentalne kolobocije mora narediti nekdo, če hoče razumeti njeno življenje. Od takrat naprej sploh ni več pela, minilo jo je do tega. Morala je skrbeti za otroke, umetnost pa… se je zdaj spet pojavila, ko je v bolečini. Takratni njen je rekel, da ne more ustvarjati, če ni nesrečen… Hm, je to res? Zdaj, ko je ne boli več tako močno, ji je za knjigo, ki jo je tričetrt napisala, bolj ali manj vseeno.
Lora je pomislila na to, da je njeno življenje ena sama bolečina, eno samo iskanje primernega partnerja, ki jo zapusti ravno takrat, ko se ona navadi na misel, da je to zdaj res njen partner. Mislila si je: mogoče pa res preveč ljubi? Mogoče pa je res preveč čustvena? Morda preveč grebe, sprašuje, se muči, gre v notranjost, v globino, v širino, išče, praska, raziskuje, odkopava… Morda pa to življenje vzame preveč zares, preveč globoko, preveč osebno? Ona je vedno bila z nekom za zmeraj. Poročila se je dvakrat in vedno za zmeraj. Ljudi nikoli ni mogla ali hotela zamenjavati. Ali pa primerjati enega z drugim. Pa so jo kar zapuščali, eden za drugim. In vedno so prišli nazaj. Po nekaj mesecih. Potem pa ni več hotela. In čisto vsi so se potem poročili. Vsi so zdaj srečno poročeni. Pajade. No, morda res, morda pa ne. Najbrž zato, da si ne bi premislili, da bi zabetonirali svojo odločitev… Kot da bi lahko Lora kaj spremenila ob tej njihovi odločitvi.
Edini, ki je ni zapustil, je ta, ki ji sploh nikoli ni nič napisal. In ta ni od tu, iz domovine. Že res, da ne zna pisati, a laže tudi ne. In ima neverjetno energijo, s katero… lahko doseže vse.
Lora je pomislila, da je prej brala svojo nedokončano knjigo in se odločila, da jo mora čimprej napisati do konca. Stvari, ki niso narejene do konca, jo zelo begajo. Hoče imeti vse urejeno, po logičnem vrstnem redu. Prej je brala o dogajanju pred nekaj meseci in se čudila, v kako žalostnem stanju je bila. Spet je začutila bolečino, ki se pojavi, ko te zapusti ljubljena oseba. Čudila se je, da je vse tako prenesla, saj jo je zapustil edini prijatelj. Razen tega je točno napovedala, kaj se bo zgodilo. “Jasnovidna sem,” je pomislila Lora. Joj, napisati mora do konca in potem že začeti živeti.
V spomin na tistega, ki je trpel namesto nas.
Ljubezen
Author: Dajana
Prebudila se je. Sanjala je o njem! Saj si je že prej mislila, kdo je ta človek, ki ga išče, a zdaj je bila o tem popolnoma prepričana. Nekje je prebrala, da mora, preden zaspi, prositi, da pridejo sanje o njenem pravem partnerju. Torej… to je on!
Vsi iščemo človeka, ki je naša druga polovica. Naše ogledalo. S katerim gremo skozi slabo in dobro. Ki nas nikoli ne zapusti. Ki ga nikoli ne zapustimo. A ona je zbežala od njega. Zakaj je zbežala? Strah jo je bilo, mislila je, da se bo njeno življenje uredilo, če bo šla stran, v domovino. Kakšna iluzija. Ne samo, da se njeno življenje ni uredilo. Prizadela mu je grozno bolečino. Edinemu, ki je ni zapustil. Edinemu, ki je razumel, kaj hoče početi. Edinemu, ki je počel, kar bi tudi Lora počela. Edinemu, ki je stojično prenašal vse njene obtožbe, ponižanja, kričanje. Dopustil je, da je odšla. Rekel ji je, da mu je postalo vseeno. Nikoli ni iskal druge ženske, čeprav je Lora potihem upala, da si bo našel drugo. Zato, da bo odrešena. Čakal je nanjo. Čakal je, da se zbudi iz iluzije. Ali pa ni čakal, sprijaznil se je pač s tem, kar je bilo. Njej sploh ni bilo dobro, ko je bila stran od njega. In potem je moralo miniti toliko trpljenja, da je spoznala, kaj je naredila. Pa saj se ji je nekaj podobnega zgodilo že prej. Najprej od človeka zbeži. Potem nekako životari naprej. In potem ugotovi, da je bil pravi tisti, od katerega je zbežala. Včasih se pač pojavijo težave. Treba je zdržati. Ne pozna nobenega pravljičnega odnosa. Pa saj je že ugotovila, da je zaljubljenost iluzija. Partnerstvo temelji na sodelovanju, na pomoči, na skupnih ciljih. Na neodvisnosti obeh partnerjev. Zaljubljenost pa po enem mesecu mine. No ja, če imaš to srečo, da se srečata dva, ki sta na enaki vibraciji… A koliko jih ima tako srečo. In Lora je bila z njim na enaki vibraciji, pa je vseeno zbežala od njega.
Nikamor ne moremo zbežati pred svojimi problemi. Nikamor. Zakaj potem… Zdaj za Loro sploh ne obstaja več noben zakaj. Lora je natančno raziskala te sanje. V sanjah je bil malo drugačen, kot je v resnici. Kazal ji je, kaj se je dogajalo, odkar je ni bilo. To je bila prihodnost, tako se bo čez čas zgodilo. To je vedela. Hodila sta po tisti ulici in razkazoval ji je trgovine. Trgovine? Drugi ljudje iz tistega filma so bili tam. Ni jih prepoznala. Bili so novi obrazi. Pili so kavo v nekem lokalu. V lokalu Hemingway, prepoznala ga je… Hemingway je povezan s pisanjem… Prelagala je neke škatle in iskala dokumente. On je bil tako prijazen, bolj čuteč. Bil je drugačen. Bil je točno tak človek, kot ga je iskala. Točno tak! Sploh je ni nadiral. Lora ne prenaša nadiranja. No, saj mu je zadnjič povedala, zakaj je zbežala. Uživala je v tem, da je vse prišlo nazaj in v misli, da se da vse popraviti. Tudi tako grozne bolečine, kot so srčne rane…
Zdelo se ji je, da je bilo njeno srce leta popolnoma zamrznjeno. Zamrznilo je takrat, ko ga je zapustila. Zadnje čase je meditirala. In kadarkoli je prišlo vprašanje: “Povej, kaj si resnično želi tvoje srce”, so ji začele teči solze. Seveda je vedela, kaj si želi, ni pa vedela, če si sploh lahko še kaj želi. Po vsem tem, kar je naredila… Kaznovala se je za to, ker mu je naredila. In kaznovala se je tako, da je bila potem toliko časa z drugim. A v slabem stanju. Oh, veliko žalosti in zmešnjave je bilo v njenem življenju. Nekaj časa je premišljevala, da sploh nikoli ne bo več z nikomer. Pa saj je bila na vse pripravljena. Sploh ji ni treba biti z nikomer. Človek mora najti najprej Boga v sebi. Najprej mora poskrbeti sam zase. In potem se vse uredi. Če pa ne poskrbiš sam zase, potem imaš zmešnjavo. A iz te je Lora ravnokar prilezla.
Zakaj je potem nikoli ne pokliče. Zakaj ji ne odgovori na pismo. Morda jo preizkuša. Saj je že prej ni veliko klical. Spomnila se je, da mu je zadnjič rekla, da jo je strah, da se spet ne bo leto dni nič oglasil. Odgovoril ji je: Ni te treba biti strah. Vedno je tako rekel. Ah, zdaj je imela ves čas v rokah. Bila je ozdravljena. Vse je pred njo. Vse samo čaka, da bo prišlo na vrsto. Eno za drugim. Kako je bila mirna. Kako je bila mirna.
Dež
Author: Dajana
Cel dan je deževalo. Ko pada dež, postane melanholična. Dežne kapljice jo začarajo v neko žalost, pomešano s hrepenenjem. Spominjala se je svojih ljubezni. Spominjala se je, kako so ji trkali na okna, ko je živela pri starših. V svoji sobi je imela okno obrnjeno na cesto. Sobo si je izbrala ravno zaradi tega okna. Kako je čakala, da bo potrkal in kako presenečena je bila, ko se je to res zgodilo.
Naenkrat se ji je zazdelo, da nekdo hodi okoli bloka. Da nekdo žvižga pod oknom. Spominjala se je, kako ji je bivši metal kamenčke v kuhinjsko okno. Ni bilo zvonca spodaj, ključe pa je pozabil. Kako je bila vesela, ko ga je zagledala. Spomnila se je, komu vse je ona metala kamenčke. Read the rest of this entry »
Kar privlačiš, bo prišlo k tebi
Author: Dajana
Pri Lori se je dogajalo… Zdaj, ko ni bila več ohromela z žalostjo in se je počasi dvigovala iz obupa, so se ji razširjala obzorja. Za nazaj in za naprej.
V bistvu svojega partnerja ni več iskala. Nekako se ji je v njenem premišljevanju in meditacijah izkristaliziralo, da mora biti to njen bivši mož. Pa tudi, če to ni on… Ima ves čas tega sveta. Nikamor se ji ne mudi. Čisto nikamor. Premišljevala je, kakšno napako je naredila, da je takrat zbežala od njega. No, mogoče to sploh ni bila napaka, saj je tako prišla nazaj v domovino. Zdaj bo končno lahko delala stvari, ki si jih je vedno želela. Zakaj mora vedno druge spraševati, kaj naj dela? To jo samo zmede in potem gre stran s svoje poti. In izogibati se mora ljudi, ki so na čustvenem nivoju nižje kot ona. Ti jo zlahka povlečejo navzdol. In potem potrebuje vedno toliko časa – leta in leta – da se povzpne na točko, kjer je že bila.
Lora je premišljevala o svojem bivšem možu. Zadnjič sta se pogovarjala o tem, kako mu je bilo, ko ga je zapustila. Še vedno v bistvu ne ve, kako je preživel. Ni ji povedal veliko. Rekel je, da je bil osem mesecev brez službe in brez denarja. Sam v žalosti. Ko ga je Lora v tistem obdobju obiskala, ga je vprašala, če sploh kaj je. Odgovoril ji je: “Tu in tam”.
Premišljevala je, da je bil v veliko težji situaciji, kot je ona zdaj. Premišljevala je o tem, koliko časa je bila v amneziji, koliko časa ni naredila nič. Samo čakala je in čakala, da se je razrešilo, kot se je. No, razrešilo se pač je in dobro je tako. Čeprav vsake toliko časa pade nazaj v preteklost, čeprav ima včasih velike težave s samokontrolo, nima več tega groznega občutka, da zanjo ni prihodnosti. Natančno ve, kaj hoče. Vsak dan se ji zgodi veliko lepega. Vsak dan se nauči ogromno novih stvari. Včasih se ji zdi, da bo kar eksplodirala od energije, ki jo poganja. In še… Lora je prebrala zelo pomembno stvar o odnosih, ki si jo je dobro zapomnila. Ni drugi človek kriv za to, da je s tabo ali da je tebi slabo, ampak si si kriv sam. Če imaš v sebi “program”, s katerim privabljaš ljudi, ki te ne cenijo, potem boš vabil samo take ljudi. Brez izjme. Torej zamenjaj program. Začni se ceniti. Povej drugačno zgodbo. Če celo življenje jamraš in stokaš, da nimaš denarja, potem… ne boš dobil drugega kot nič ali malo denarja.
V spomin na zelo bližnjo prihodnost.
Prehodno obdobje
Author: Dajana
Lora je bila v drugačni situaciji. Že dolgo se ni tako dobro počutila. Nihče je ni kontroliral, nihče ji ni govoril, kaj mora delati, že dolgo ji ni nihče rekel, da je ničvredna. Sama je odločala o tem, kaj bo delala, sama si je določala kdaj bodo kam šli in… če niso šli ravno tisto sekundo, kot je bilo določeno, je bilo popolnoma vseeno. Ni bila več obupana. Ni bila več žalostna. Življenje se ji je začelo nasmihati z vseh strani in jo vabilo, da ga raziskuje. Ljudje so bili do nje prijazni, ker je bila sama prijazna do njih. Vsak dan je spoznala kakšnega novega človeka. Ni bila več agresivna in ni dobivala napadov besa. Celo zjutraj, ko so se vedno skregali zato, ker so bili otroci počasni in so jo kdaj razjezili s kakšno besedo, se sploh ne kregajo več. Ne zamujajo v šolo. Lora nima napadov kričanja… Ah, življenje je postalo čudovito.
Lora se je spominjala na čas pred desetimi leti, ko je živela z majhnim otrokom sama sredi velikega mesta. S hčerko sta hodili po mestu, poleti sta hodili na trampolin, kjer sta skakali in noreli do večera. Ah, ta svoboda je trajala dve leti in potem… je prišel nov moški v Lorino življenje. A tisti čas, tisto prehodno obdobje je bilo čudovito.
Lora je sama sebi rekla: aha, to je to prehodno obdobje. Se pravi, da bo kmalu prišel.