Kata's

… imajo marsikaj skupnega.

Dva dni nazaj sem pisala o tem, kako živijo pri nas južnjaki, pravzaprav bolj o  moških. A ne glede na to, da tukaj po Sloveniji uživajo, medtem ko so člani družine doli na jugu, še vedno skrbijo zanje. Ti moški, ki živijo v samskih domovih, niso takšni ubožci, kot bi kdo ocenil na prvi pogled. Dole na jugu imajo svoj dom, v katerega vložijo več eurov, kot bi pomislili. Imajo vile, ogromne hiše, s tremi, štirimi nadstropji in lepim parkom okoli hiše. Večina njih! Read the rest of this entry »

read comments (3)

Velikokrat se zgodi, da ko ženska spozna moškega, je povsem očarana nad njim, ne ve pa o njem najbolj pomembne stvari – da je poročen! Moškemu egu seveda laska, da se ženska (ali več njih) zanima zanj. Lahko pa se ta zadeva precej zakomplicira, a moški žal niso sposobni razmišljati tako daleč v prihodnost. Read the rest of this entry »

read comments (13)

Bosanci so me vedno reševali. No, saj sem jaz napol Bosanka. Ah, ne mojemu očetu povedat, on je bil sktriktno Hercegovec in ne Bosanec. V bistvu ne poznam razlike med Bosanci in Hercegovci! Kata, na pomoč! Vem samo, da je moj tata vedno rekel, da je on Hercegovec in da ni Bosanec. In še nekaj je včasih zapel… Ne bom nikoli pozabila… V takih trenutkih, kjer je iskal stenu za bacanje , je zapel: “Bosnoooo, u dupe te boksnuo”!

Read the rest of this entry »

read comments (0)

Še ne poln mesec nazaj sem pisala o tem, da se v Sloveniji počutim doma, tukaj. Saj tukaj sem doma. Tukaj sem rojena. Tukaj živim vso svoje življenje.

Še ena meni ljuba pesem, ki jo rada zapojem otrokoma: “… koder hodil boš z njim, vedi da si le slovenskega naroda sin.“! Read the rest of this entry »

read comments (2)

Danes je Đurđevdan, praznik svetega Jurija, Đorđa, Georgija, Georga. Po celem svetu ga poznajo. To naj bi bil pogumen mož, ki naj bi pokončal zmaja! V Bosni, na eni planini, se na ta dan, vsako leto zgodi čudež. Po pobočju naj bi se začela izlivati voda, tako močna, da lahko človeka pokonča, če se ji preveč približa. Pada uro ali dve in nato usahne, kot da je nikoli ni bilo. Morda zato, ker so tam tudi votline, in morda je prav tam Jurij ubil zmaja. Read the rest of this entry »

read comments (6)

Pravijo, da nisem Slovenka. Ker sta starša z juga. A jaz sem rojena tukaj in tukaj se počutim doma!

Težko je živeti v moji koži. Ko ne veš, kam pripadaš. Po eni strani »Bosna ponosna«, kamor me vlečejo korenine, po drugi strani naša ljuba Slovenija.

V Bosno grem le enkrat letno, tako že od otroštva. Ko se vozim po hrvaški avtocesti, se me lotevajo čudoviti občutki: »Grem tja, kamor pripadam!« Vso pot se ne ustavljam, le vozim in vozim. Ko sem dovolj blizu meje, prižgem radio in tako toplo mi postane pri srcu, ko slišim tisto narečje. Ni isto, kot ga govorimo mi »Bosanci« tukaj v Sloveniji. In ni isto poslušati tisto muziko na radiu in tisto doma s cd-ja. Read the rest of this entry »

read comments (3)

Politikis je objavil moje razmišljanje o tem in zato ga objavljam še tu. Bilo je napisano pred dvema letoma in… še vedno mislim tako.

Zakaj ljubim Srbe? Ker sem tudi jaz napol Srbkinja in temu “prekletstvu” ne morem uiti… Tudi, če bi hotela… Na osebnem nivoju jih ljubim zato, ker jih imam v familiji. Moj pokojni oče je bil Srb, on je doma vedno govoril srbsko, to, da govorimo doma dva jezika, sem šele v osnovni šoli spoznala…

Ljubim jih zato, ker imam v Beogradu vsaj trideset sorodnikov. Ljubim jih zato, ker imajo Srbi čast, ker so ponosni, ker so čustveni, ker so glasni, ker se znajo boriti, ker povedo, kar imajo za povedat, ker ne prenašajo zatiranja, ker ponorijo in začnejo iskati “čaše za bacanje”. Ker imajo humor. Read the rest of this entry »

read comments (4)

Prišli so… mesec, dva pred tvojo smrtjo. Tvoj brat in tvoje sestre. Južni bratje takorekoč…   Glede na to, da si jih klical vsake kvarte enkrat po telefonu, so vedeli, da je s tabo resno in so te pač hoteli hoteli videti… Še zadnjič…

Vedno je bilo po telefonu eno in isto: “Kàko je… (ime ene sestre)… in potem je povedala tista sestra, kako je in ti… “Pa reko sam ti da mora ovako pa treba to pa treba ono…” Razburjal si se… hotel si po telefonu rešiti svet, ane? Saj res, takrat še ni bilo mobilcev… Sekiral si se vedno, kdo bo kosil v tvojem kraju… ali kako si že rekel domu… moj kraj… Potem si slišal kakšno žalostno novico in si začel jokati po telefonu. In jaz sem se čudila… moj oče… trden kot skala… oficir, ki je poveljeval tisočem vojakom… iz  trdnega, neustrašnega srbskega naroda… pa joče kot otrok… Pa ste se spet pogovarjali o sestri – črni ovci družine, ki je imela tako visoke načrte, ki je končala visoke šole, ki so jo obletali ljubimci iz vse države… pa ćak iz Poljske (kako neumna je bila, da ni šla z njim v Italijo)… Ja, bila sem enkrat z njo v Beogradu, kjer mi je razkazovala, kje je študirala in katera je ta stavba in druga in… občudovala je moj okus za oblačenje v tistih mojih dvanajstih letih in mi seveda razlagala, kako je prav in kako ne… Spomnim se… česa si vse človek ne zapomni… da sva bili v eni trgovini s tekstilom… točno vem, kaj sem imela oblečeno… kavbojke iz belega jeansa, ki so bile takrat moderne in črtasto majico z dolgimi rokavi (črte so bile takrat in... tistega leta 1974)… in sem ji rekla, da mi je vseeno za hrano, da denar raje porabim za kupovanje cunj v Stari Gorici (živeli smo na Primorskem in tam je bila navada, da se gre enkrat na mesec po nakupih v Gorico, tako, da sem kar vedela, kako stvari modno stojijo…). In je rekla: “Jao, ti si baš kao ja, moja Diri”. Takrat me je začela klicati Diri – navada Beograjčanov, da vedno in vsakomur spremenijo njegovo ime…

In kako se je vse obrnilo… zapustil jo je vsak ljubimec… otrok nikoli ni mogla imeti… postala je stara, arogantna oseba, ki se je vsi izogibajo, še posebej pa njeni sorodniki… Ampak, vseeno je še vedno naša.

Pa potem si se spet spomnil, da govoriš po telefonu in da je drag in … da ne dužimo… Ajt… Slušaj, setio sam se… A kàko je strina tapata… Joj, zakaj nisem snemala teh telefonijad? Včasih hodim med koseškimi terasastimi bloki in slišim nekoga, ki se pogovarja s svojimi in to me spomni nate. Ah, veliko stvari me spomni nate. Če kdorkoli govori o svojem očetu, se spomnim nate, tata. (l)

Kakorkoli… ti sorodniki so se v začetku leta 1998 pojavili v Ljubljani, saj se je razširila vest, da ti umiraš.  Ti si bil že zelo bogi, bil si na Onkološkem in na koncu so te dali v voziček (haha kot Broj Jedan)… in… tako so ti sorodniki čepeli pri mami v Ljubljani, seveda na naše stroške in seveda… jim je morala mama tudi kuhati, saj so vendar bili gosti. Prišli so za mesec dni ali dva… ne za dan ali dva. Saj so imeli čas… Svi već u penziji…

Spominjam se tistega dne, ko sem bila tudi jaz zraven, ko smo se odpravljali v Onkološki, k tebi na obisk. Nekateri so se rihtali v moji sobi, saj je bila kopalnica vedno zasedena, v našem štirisobnem stanovanju je bilo takrat kakšnih deset do dvanajst ljudi. No, na to, da je bilo pri nas veliko obiskov, sem bila pač navajena (obračam oči), a toliko ljudi in tako dolgo… ki jih je treba streči spredaj in zadaj… ah, kako lepe besede moje mame. Mama je seveda ne bodi lena takoj poklicala svojo sestrsko prvo pomoč, pa drugo… pa je bilo vseeno zelo težko… In… ti si umiral, vsak dan smo hodili k tebi na obisk…

Stric si je v moji sobi sposodil ogledalo… da se pobrići. Pogovarjala sva se o tebi. Rekla sem, da so rekli, da imaš danes temperaturo. Stric je ponovil za mano: “Aha… peraturu…” Joj, smeh sem morala potlačiti, ker nisem smela pokazati, da ne bi bil užaljen…

Teta (tista) si je probavala krzneno jakno (to mi sve kupujemo u Turskoj, tamo je jeftina roba) v moji sobi, stalno je imela kučmo na glavi, tudi v stanovanju… in… lase spete v punđžo… tam, v moji sobi (haha, vsi so iskali zavetje v moji sobi, zdaj pa v njej domuje stara mama, ki se seli iz Prekmurja pozimi v Ljubljano, da “ji nej trbej kuriti” ). Ja, in ko si je šestdesetletnica razpela svoje dolge lase… mi je zastal dah… začutila sem, kakšna lepota je bila v njej pred tridesetimi leti in razumela sem, zakaj so moškim klecala kolena pred njo…

No, skratka, vsi ti ljudje so bili pri nas doma, in izgledalo je… kot Pozorište u kući, Košnikova gostilna in Ozzy show hkrati. To je bil enkraten dogodek, dobiti vse te ljudi na en kup in… prišli so … seveda zaradi tebe. Zdaj je bilo treba seveda lagati. Ob pogledu na tebe je bilo vsakomur jasno, da ne boš zdržal več kot mesec dni. Niso vedeli ali bi bili žalostni ali ne. No, jasno so bili žalostni… saj so vedeli, da te vidijo zadnjič. A obenem niso vedeli, kaj naj počnejo vse tiste dni… ki jih imam jaz v moji glavi popolnoma pobrkane, jaz sem medtem delala na Dunaju kot varuška v vrtcu in zdaj ne vem natančno… Aha, kapiram. Jaz sem bila doma februarja, s tamalo – hodila sem vsak dan k tebi na obisk, vmes so prišli oni. Potem sva midve odšli na Dunaj, in… oni so ostali tam … vse do tvoje smrti. Hm, vem, da se sliši morbidno, čudno, za bralca, ki to bere… a bralec… vedi, da se jaz pogovarjam s svojim pred desetimi leti umrlim očetom, ki mi je preko jasnovidke Vlatke že dajal znake (beri tu). (l)

………

Morda vas bo zanimalo:

Dajana: Ki se kličejo Janezi

Dajana: Zakaj ljubim in zakaj sovražim Srbe

Dajana: Se da spremeniti karakter naroda?

Dajana: Hvala bogu, da sem južna

read comments (7)

Pravzaprav imam vedno problem, ko pišem, da sem Slovenka. Problem imam, ker moj oče ni bil Slovenec. Saj to ni “problem”. Le ni čisto res, ko pravim, da sem Slovenka. Morda rečem to, ker se mi tega ne da razlagati. Morda se mi ne zdi pomembno. A mojega izvora ne tajim več. Tega, da sem na pol južna, me že zdavnaj ni več sram. Moj oče je bil Hercegovec. Srb. To z narodnostjo je težko definirati… bilo je zelo megleno. Pravzaprav so bili vsi Srbi tam okoli. Razlikovali so se samo po religiji. Po veri. Sebi so rekli: Pravoslavci. Tako so se pravzaprav razlikovali od drugih. Nas, ki smo bili iz Slovenije, so klicali: Latinci. Latinci so katoliške vere. Tudi Hrvati. Muslimani pa: Turki. Torej: Pravoslavci, Latinci in Turki. Moj deda je nosil črnogorsko čepico na glavi. Ko smo ga prišli obiskat, je vedno naredil majhen ceremonial. Dal si je črnogorsko pokrivalo na glavo, vzel v roke gusle in zapel o Kraljeviču Marku (hm, mojemu dedu je bilo ime Marko). Pri teh ljudeh se v petsto letih definitivno ni nič spremenilo. Predstavljajte si, da je pel o Kraljeviču Marku! Ko smo prišli, je imel govor: “Dobrodošli, bolje vas našli…” Ta govor je bil vedno enak, vedno iste besede, kot se za ceremonial spodobi. Za naš prihod je spekel jagenjčka. To je bilo v našo čast.

Rojstna hiša mojega očeta je na meji s Črno goro, vas se imenuje Korita – par kilometrov čez hrib je že Črna gora. Vas… gre za nekaj hiš, ki so med seboj oddaljene kilometer ali več. Imajo pa trgovino ob cesti. I gostionu.

Kadarkoli smo prišli tja in… prihajali smo tja vsako leto poleti za najmanj 14 dni, je bil ceremonial enak. Jaz sem hodila “na selo”, kot je rekel moj oče, do svojega petnajstega leta, potem pa iz protesta nisem več hodila s starci na morje. Zadnjič sem deda in babo videla leta 1985, ko sem se s sošolko in sošolcema vračala iz večmesečnega izleta po Turčiji. Takrat se mi je že zdelo, da ju vidim zadnjič…

Moj oče je bil visoki oficir JLA, s katerim sem imela cela osemdeseta vsakodnevne prepire. Jasno – jaz sem študirala novinarstvo in se prebujala v slovenski pomladi, on pa je bil vedno bolj v paranoji… Spominjam se, ko mi je prinesel iz službe “dokaz”, da se v Sloveniji dogaja kontrarevolucija… Sploh nisem mogla verjeti, vse to je bilo prepisano iz Mladine. Da se v vojski dogaja strašno pranje možgan, mi je že takrat kliknilo. Tega sploh ni nihče skrival. V naši skupnosti – oficirskih družinah – se je vedelo, kdo je visoki oficir, kdo je podoficir in kako se “ima kdo za obnašat”. Da so oficirji nekaj posebnega in mahnjeni na red, ki ga potem želijo v familiji, sem tudi že zdavnaj vedela. Da so zvesti domovini in Titu… je bilo tako jasno kot to, da se vrti Zemlja okoli Sonca. Da moj oče ne more drugače reagirati kot je na slovensko pomlad, mi je bilo tudi jasno. Na začetku je zagovarjal Miloševića, kar je bilo logično. Problem oz. sprememba pri njem je nastala, ko je Slovenija postala samostojna. V penzijo je šel, po nekem srečnem naključju, pred osamosvojitvijo Slovenije, torej naša družina ni imela neposredno strahu, ki jih je imelo zelo veliko družin zato, ker je bil oče ali mož Hrvat ali Srb in žena Slovenka ali kakršna koli kombinacija v tej smeri.

Ko se je Slovenija osamosvojila in je bil moj oče ven iz vojske, pa se je popolnoma spremenil. Začel je prodajati nogavice in majice po podjetjih, spremenil se je v podjetnega trgovca. Tako se vidi, kako se človek spremeni, ko gre iz inštitucije, kjer je zapovedana samo ena vrsta mišljenja. A intimno razpada Jugoslavije ni mogel nikoli preboleti. Z mislimi je bil vedno tam: v Bosni in Hercegovini, v Srbiji, na Kosovu, na Hrvaškem. Kjer je bila pač vojna.

Kakšen vihar se je zgodil v vseh teh družinah in ljudeh, ki so živele toliko časa v Sloveniji- tako kot naša, moj oče je prišel v Slovenijo v začetku 60.let. V bistvu je šlo ponekod za delitev družin, tako kot smo videli v Severni in Južni Koreji, ko so razdelili ljudi na silo – tako je bilo seveda povsod, kjer so na silo delili ljudi: tako je bilo z gradnjo berlinskega zidu, tako je bilo na Cipru, tako je bilo v Stari in Novi Gorici na italijansko – jugoslovanski meji, tako je bilo v Piranskem zalivu, na Hotizi in kjerkoli je pač politika naenkrat določila, kje mora biti od zdaj meja in kdo spada kam. Kakorkoli… v teh družinah so se dogajale strahotne zadeve, ker ljudje niso vedeli ali bi ostali v Sloveniji, kjer so živeli 30, 40 let in si vse ustvarili ali bi šli “domov”. Kam domov? Tam kjer še stoji hiša njihovega očeta? Kaj je tam? Kako pa bodo živeli? Kdo jih bo preživljal? Kaj pa njihove žene, njihovi – velikokrat že odrasli – otroci?

V našem bloku, kjer so živele v glavnem oficirske družine (40 stanovanj) so v devetdesetih letih umrli 3 bivši oficirji JLA (vključno z mojim očetom), ki sploh niso bili označeni za izbrisane in so imeli svoj dohodek. Vzrok smrti? Kakršna koli bolezen pač. Zakaj so v resnici umrli? Življenje, ki so ga živeli, se jim je razbilo na tisoč koščkov. Vse sanje, vse upanje, vse, za kar so živeli, se je pokopalo v enem dnevu. Njihovo življenje je izginilo. Čez noč so se znašli v drugi državi, čez noč so se morali opredeliti, katere narodnosti so. V Jugoslaviji narodnost ni bila favorizirana, ljudje, ki so se opredelili za Srba ali Hrvata so bili “sumljivi”, veliko ljudi pa se je opredelilo za Jugoslovane, kar je bila tudi želja takratne politike – narediti eno državo z enim narodom. Čez noč so postali iz privilegirane kaste sovražniki. Postali so sumljivi. Saj so bili že vsa osemdeseta, ampak takrat so bili na oblasti oni. Zdaj pa so bili na oblasti ti, ki so jih imeli prej prvi za sovražnike. Situacija se je obrnila za 180 stopinj. Kar je bilo prej črno, je postalo belo. Ljudje so se iz tovarišev spremenili v gospode. Socializem je izginil iz besednjaka, kot da ga nikoli ni bilo. Titove slike so izginile. Vse, kar je bilo južno od Kolpe, je postalo zaostalo, čefursko, grdo, sramu in pomilovanja vredno. Kar čez noč je nastala demokracija. Demokracija pa je bila samo v glavah. Veliko teh ljudi – po 16 letih samostojnosti – še vedno živi tako kot prej. Le kako bi se lahko spremenili… Aja: včeraj sem odkrila Balaševičevo pesem: Odjebi JNA. Pa vendar se ne strinjam s tem, da je zdaj JLA vsega kriva. Moj oče ni bil kriv za vojno! Moj oče je živel in dihal za Jugoslavijo. Ko se je začela vojna na Balkanu, so ga snubili, da bi šel v vojno na srbski strani, pa je odbil. Za vojno ni bila kriva JLA, temveč tedanji politiki, na čelu z Miloševićem.

Đorđe Balašević: Odjebi JNA

Marko Pigac: Zakaj veliki Ivo Štandeker ni heroj v našem kraju

Dajana: O mehkem ć-ju

Dajana: Hvala Bogu, da sem južna

Dajana: Zakaj nekateri ljudje ne morejo verjeti, da res obstajajo hudobneži?

Dajana: Tata

Dajana: Kaj ostane za človekom, ko umre

Dajana: O dolžnosti

Dajana: Ki se kličejo Janezi

Dajana: Zakaj sovražim in ljubim Srbe

Dajana: Kaj pa Jovanka?

tommB: Obsojanje partizanov, NOB in poveličevanje kolaborantov in izdajalcev

tommB: Da ne pozabimo okupatorjevo nasilje v 2.svetovni vojni

tommB: Domobranci in obračanje dejstev

nunion: Rat

Medjugorje – youtube

read comments (36)

Kot študentka sem veliko prežirurirala. Oh… že prej – med puberteto… Ah, moja sošolka – se je še ne petnajstletna zgrudila z zastrupljenim želodcem na obrežju Ljubljanice. Stara sem bila ravno petnajst let. Tisti, ki so stali tam, so določili mene, da sedem v rešilca in jo pospremim na urgenco. Vprašala sem šoferja, kaj bodo z njo naredili. Odgovoril je: “Spumpali ji bodo želodec.” Še zdaj se spomnim, kako sem se tresla. Izgledala je kot mrtva. In kako brutalen se mi je zdel ta v rešilcu. Kot kak mesar…

Kasneje bilo alkohola toliko da… za dve življenji zadosti, že med puberteto. Alkohol je nekakšno slovensko zdravilo, se mi zdi (pri blitzu smo pametovali o tem). Zdaj vem, kaj je bil razlog za alkohol pri meni. Med puberteto sem bila zelo zavrta in zakompleksana in nisem upala z ljudmi govoriti.

Morala se je zgoditi ta nora krvava zgodba, da sem nehala. Od takrat mi alkohol ne pomeni nič. Slabo se počutim, ko se mi začne zatikati jezik ali če se mi začne vrteti. Takrat takoj neham. In ni mi treba spiti liter vina ali nagravžnega likerja, da se začnem z nekom pogovarjati… Kje pa… ljudi, ki bi se z mano pogovarjali, se izogibam, ker se jih potem ne morem rešiti.

Povem vam, da me žurke, pijančevanje, neumnosti, govorjenje brez smisla, opravljanje, metanje besed iz sebe, zato, da bi nekdo nekoga impresioniral… vse to me sploh ne gane. Temu se izogibam. Všeč mi je, če izvem od nekoga nekaj novega ali da se z nekom izmenjam misli. Dovolj je samo pozdrav.

Pa še nekaj zgodbic, v skladu z naslovom…

- bila sem stara kakih deset, enajst let, ko sem očeta, ki se ga je napil in padel s stola naravnost v stekleno steno, spravljala v posteljo. Steklo je bilo povsod po tleh, mislim, da ga je čistila mama. Ne vem, zakaj sem jaz njega spravljala spat… V majhnem stanovanju, kjer smo živeli, so bile skoraj vsak večer žurke. Živeli smo vsi na kupu in se med sabo poznali in sploh nisi mogel preprečiti, da ne bi bila vsaj dva človeka prišla čez dan na obisk. Če pa niso bili pri nas, sta bila pa onadva nekje. In mene je bilo vedno strah, kdaj bosta prišla nazaj… Oče se je smejal in govoril neumnosti. Kot otrok. Nikoli, ko je bil pod gasom, pa ni bil agresiven. Hvala tata.

- bili smo pri sošolcu iz faksa. Živel je v stanovanju sam z mamo in nje večkrat ni bilo. Vedno, ampak vedno, ko je odšla, nas je sklical tja. Kaj smo tam počeli? Mislim, da smo igrali tarok in seveda takoj odprli steklenice z vinom in pivom in poslušali muziko na glas. Najbrž kaj takega. V glavnem, muziko, ki te udari. Drogirali se k sreči nismo. Tudi, če bi droga tam bila, jaz tega ne bi… ker mi je bilo pri kajenju marihuane dvakrat tako slabo, da sem skoraj izdahnila. Alkohola pa je bilo… Na hektolitre. Vsepovsod. Aaaaa… Ponavadi se je meni v kombinaciji z alkoholom in muziko, utrgalo in sem začela iskati steno za bacanje. Enkrat sem vrgla kozarec naravnost v okensko kljuko. No, po tistem je bilo meni razbijanje kozarcev prepovedano…

- moja mama je praznovala svojnevemkateri okrogli rojstni dan v Prekmurju, kjer so bili spet vsi sorodniki. Tudi taki, ki postanejo pod vplivom alkohola – nasilni in neskončno zoprni. Dva fanta sta se ga napila, se pobratila in prišla do faze metanja kozarcev po tleh. Eden izmed zoprnih je začel težiti, da kaj si onadva mislita, da kaj razbijata kozarce od stare mame… Na kar pride stara mama, ki je vedno nekje v bližini in je vseprisotna, gre k mizi, vzame krožnik s kupa in… ga vrže ob tla…. In potem še enega. Ah, stara mama, pogrešam te!!!!

read comments (14)

Odkar vem zase, sem uživala v besedah. Se čudila njihovem pomenu in definicijam. Ste vedeli, da imajo besede več definicij, ki lahko pomenijo nekaj čisto drugega? Recimo: beseda nožnica (uf, zakaj mi je zdaj to padlo na glavo… pa OK, no…). Beseda nožnica pomeni vhod v ženski spolni organ (le zakaj se imenju po nožu???) in “hišo” za nož. Itd. Vsaka beseda ima več definicij, veliko…

O čem sem jaz hotela danes pisati? Ovelikanskem zakladu, ki ga imamo pri nas. O našem jeziku. Ko berem bloge, tiste, ki so mi zanimivi, zelo gledam, kakšen jezik uporabljajo. Recimo meni ljuba blogmama klotilda je tukaj dvakrat uporabila besedo pobrisal ( tale mačji frajer, ki jo je pobrisal v drevesno rogovilo…). To je beseda, ki jo moja mama redno uporablja.

Kot veš, dragi bralec mojega bloga, sem odraščala na Primorskem, v prelepem mestecu Vipava. Moj oče je bil Srb, ki je govoril srbsko in se je slovenščine začel učiti in tudi govoriti šele po svojem štiridesetem letu. Mama je Prekmurka, ki ima fantastični občutek za jezik. Mojo mamo sem vedno občudovala, ko je govorila po telefonu (ki smo ga dobili šele, ko smo se preselili v Ljubljano, konec sedemdesetih let). Vedno sem vedela, kdo kliče (moja mama je dobesedno visela na telefonu), Če je klical kakšen sorodnik z Juga, je prešaltala na srbščino -uporabljala je celo turcizme, ki se jih je naučila od očeta. Recimo očetovi izrazi:

- merdevine (lestev) – on je uporabljal samo to besedo

- hoklica (stol brez naslonjala, najbrž izhaja iz nemščine: hoecker), mislim, da je teta Marica uporabljala za isto stvar besedo: hokerlin.

- svetlo (luč), vedno je komandiral: Gasi svetlo.

Pa spomnim se, da je enkrat rekel, kako zanimivo, da imamo Slovenci in Srbi izraz lice (srbsko pomeni obraz) in obrazi (slovensko ličnice) zamenjano eno za drugo.

Ko se moja mama pogovarja s svojimi primorskimi prijateljicami, h katerim redno hodi na večdnevne obiske, govori po primorsko. Ravno danes smo se pogovarjali, kako zanimive izraze imamo Slovenci za pokopališče. Na Slapu pri Vipavi se reče žegen (seveda oni rečejo žehen, ker ne morejo izgovoriti g), na Štajerskem britof, v Prekmurju pa cintor.

V Prekmurju sem vedno uživala v besedah. Potem se je moj stric poročil z madžarsko Slovenko, ki govori vse “jezike” tako dobro kot moja mama, odvisno, kdo kliče. In ona je krstila daljinec za pipkač. Zdaj tej stvari ne govorimo drugače.

Zanimivo, da se nihče od nas ni navzel ljubljanščine, razen seveda mojih otrok, ki hodijo tukaj v šolo. Moja najstarejša zaradi svojega očeta in omice govori perfektno dunajščino, zdaj pa seveda tudi ljubljanščino. Ta mi ni čisto nič simpatična, a kaj čem.

read comments (14)

Prva slika: Sem se spomnila, da sem bila tam, ko sem bila stara deset let!!! Ah, moje življenje je polno prevratov in čudnih štorij… Naša šola me je izbrala za najboljšo pri slovenščini (pisanje spisov, se vidi, ane?) in potem smo šli iz Slovenije v Suvo Reko na Kosovo na vsejugoslovansko srečanje. Peljali smo se z letalom do Beograda in od tam do Prištine (hej, spomnim se tistega majhnega letala...) in tam so nas Slovence nastanili pri srbskih družinah. Česar se jaz spomnim… je bilo to, da je bil en prav simpatičen fant iz Maribora tam in da sva midva stalno nekaj divjala in naju je morala učiteljica, ki je bila z nami, stalno opominjati in miriti (mene, ki sem bila vedno tako mirna???). Potem se spomnim prvega večera v Suvi Reki, ko smo bili pri tej družini, njihova hči je bila toliko stara kot jaz. Spominjam se te družine in spominjam se siljenja s hrano ob desetih zvečer in tega, da mi je torta padla na majco turkizne barve in da potem madež ni šel dol… Mislim, da smo bili tam tri ali štiri dni. Kar sem si jaz zapomnila… je bilo… ogromno ljudi, ogromno kričanja, gužve… zapomnila sem si sovraštvo, s katerim mi je moja srbska familija razlagala o njihovih sosedih Albancih… Že takrat mi je bilo jasno, da Kosovo nikakor ne more biti srbsko, saj se ne spomnim niti enega Srba od tam – razen iz te družine, pa še ta se mi zdi, da sploh ni bila izvorna “kosovsko srbska”, temveč družina, ki se je preselila od nekje iz Srbije (ali Vojvodine ali celo iz Bosne, kdo ve… moj oče, Hercegovec, je tudi bil kolonist, oni so šli v Vojvodino…).

Druga slika: JLA je pošiljala slovenske fante v vojsko najraje na jug, na Kosovo in v Makedonijo. Tam sta bila dva fanta, s katerimi sem se dolgo dopisovala. Prvi in drugi.

Tretja slika: Spominjam se, kako prestrašeno je moj oče nekega večera … ne vem kdaj, po letu 1980, ko je umrl Tito… rekel moji mami: “Na Kosovu je kontrarevolucija..”. Ustrašila sem se, pa ne zaradi teh besed, temveč zaradi tega, ker je on to rekel s takim strahom…”.

Četrta slika: Leta 1985 sem bila vsepovsod: v Bologni, v Benetkah, v Leningradu, Moskvi in Kijevu (absolventski izlet) in potem sem šla s folklorno skupino v Turčijo – nekam v Antalijo. haha spet vsejugoslovansko srečanje, tokrat v Turčiji. Tam je bila tudi folklorna skupina iz Kosova. Tam je bil nekdo… uf, kdo bi si zapomnil njegovo ime. Mislim, da se je pisal Gashi… Oni so šli po gostovanju nazaj, jaz sem pa v Istanbulu počakala še na moje sošolce iz faksa, s katerimi smo šli na jug Turčije in na Ciper. Kakorkoli, potem smo šli nazaj čez Makedonijo in čez Prištino. Tukaj sem se srečala z njim… Potem sva si dopisovala še nekaj časa. Bog ve, če je še živ? Imeli smo katrco in registrsko tablico KR in vsem Kosovcem smo razlagali, da pomeni KR Kosovo Republik. In evo. Uresničilo se je čez 23 let… Šli smo še mimo Dubrovnika pogledat mojo teto in mimo rojstne vasi mojega očeta v Hercegovini, kjer sem zadnjič videla deda in babo. Mojemu dedu je bilo ime Marko in zadnjič je vzel v roke gusle in zaigral tisto o Kraljeviču Marku in o bitki na Kosovskem polju…

Peta slika: Potem se je iz nič dvignil Milošević in začel s tistim Ne čujem dobro. .. Moj oče je bil strašno ponosen nanj. Jaz sem bila strašno razočarana. Šele takrat sem videla, kako oprane možgane ima in da ne vidi, da bo to uničilo Jugoslavijo… in prineslo vojno. Vsak agresivni nacionalizem prinese vojno.

Šesta slika: Potem se je zgodila vojna.

Sedma slika: Potem je umrl moj oče.

Osma slika: Delala sem v Schoenbrunnu, leto za tem. Prodajala sem kavo, mineralno vodo in sendviče pred vhodom v muzej. Seveda sem se pogovarjala z ljudmi, ki so tam delali, drugače bi lahko od dolgačasa izdahnila. V zimskih mesecih je bilo tam prav mrtvo in popolnoma v nasprotju s prazniki ali s toplejšimi meseci, ko so navalili Italijani, Rusi, Američani in Kitajci. Skratka… pogovarjala sem se z Rusinjo, ki je delala v trgovini s spominki in z delavcem, ki je tam nekaj gradil. Katere nacionalnosti je bil? Srb seveda, takoj me je zavohal. No, meni je bilo žal, da sem mu povedala, od kje sem, ker je potem čepel tam vsak prosti trenutek pri meni in me moril s tem, kakšne grdobe so Američani, da bombardirajo Beograd. No, takrat še niso, takrat so samo grozili. In kaj je on govoril… Da bo šel takoj na Kosovo, ko se bo to zgodilo. Branit Srbijo. No, in potem se je tudi to zgodilo… in on je še naprej govoril, kaj bo vse naredil, koga bo vse branil. Kazal mi je časopis srbskih delavcev na Dunaju (v cirilici) in mi govoril, da hodi v cerkev, ki sem jo kasneje odkrila tam v bližini… poleg blokovskega naselja, ki so ga zgradili po načrtih arhitekta Borisa Podrecce (piše na zidu bloka), tržaškega Slovenca, ki se je rodil v Beogradu… vsi pomešani na tom brdovitom Balkanu…

read comments (11)

Jovanka Broz bo praznovala 7.decembra 84.rojstni dan. Ste pozabili nanjo?

Jovanka Budisavljević se je rodila v Liki, kot prva od petih otrok. Mater in očeta je izgubila zgodaj, brata pa v drugi vojni. S sedemnajstimi leti je postala članica KPJ, z enaindvajsetimi je postala kapetan in nosilka dveh odličij za hrabrost. Tita je videla prvič v Drvarju, med desantom, leta 1944.

Kaj se je dogajalo po vojni, kdaj sta se s Titom natančno poročila – leta 51 ali 52, ni popolnoma jasno. Jasno pa je, da je predstavljala Titovo boljšo polovico in je bila “sestavni”, normalni del, od boga dana Titova podoba, tako normalni del Tita, kot je bilo za nas dejstvo, da se Zemlja vrti okoli Sonca.

Tukaj piše:

A je Jovanka vseeno končala tako, kot se je najbolj bala, zavržena, osamljena, nesrečna žena. Leta 1975 so jo zaradi paranoičnih izpadov namreč nasilno odstranili iz Titove bližine. Bila je, če smo rahlo nesramni, muhasta, tečna babnica, kar je Tita po pričevanjih iz dosjejev precej obremenjevalo in žalostilo. Spletkarila je, odpuščala kuharice in natakarje, tako da je moral Jože Smole, konec sedemdesetih predsed­nikov osebni tajnik, kdaj pa kdaj celo sam skuhati jutranji kofetek. No, ker tudi Smole Jovanki ni bil pogodu, je pri Titu kasneje dosegla, da ga je odpustil, češ da je kradel viski. Odpustila naj bi čez tisoč ljudi; tudi šoferje, zdravnike, generale … in se z ljubosumnimi izpadi spravila nad famozni Titovi maserki, sestri Radojko in Darjano Grbić.

In leta 1977, nekaj mesecev po tem, ko je njun družinski fotograf Eterović posnel fotografije za knjigo “Njuni dnevi”, je kar naenkrat izginila. Seveda se ni smelo o tem, kaj se dogaja, spraševati. Spominjam se, kako smo se vedno čudili, ko Jovanke ni bilo ob Titu. Pogrešali smo jo. Širile so govorice, da se Jovanka povsod vmešava, da kuje zarote, da je ruska vohunka, da je načrtovala atentat… Dokler ni Tito umrl.

“Noč in dan dežuram ob telefonu in upam, da mi bo kdo sporočil, da se je njegovo stanje vsaj malo popravilo, sočasno pa čutim smrtno grozo ob zvoku tega istega telefona.”

Po njegovi smrti so jo nasilno preselili v veliko vilo na Dedinjah. Povsod so jo nadzorovali in ji prisluškovali. Zadnja leta pa smo dobivali žalostne novice od tam. A ostala je ponosna Ličanka, pogumna partizanka, zaprta v zlati kletki, vdova socializma, del naše zgodovine.

Jovanka Broz živi v nemogočih razmerah

Kako se bo končala zgodba Jovanke Broz?

Tito & Jovanka: Smrtonosna prva dama

Dali će Titovoj udovici vratiti imovinu?

Jovanka Broz – Krivac ili žrtva

Udovica u ledenoj kući

Neprijatne uspomene na Jovanku Broz

Titov fotograf u Jovankinu domu

Enigma Broz: Uloga Krajačiča

Tito’s home page

Dajana: Takrat in zdaj

Dajana: Ko je umrl Tito

Tito in Jovanka: you tube

Tito in Jovanka pri kraljici Elizabeti

read comments (14)

Daj mi, bog… mirnost, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti.
Pogum, da spremenim stvari, ki jih lahko…
in modrost, da spoznam razliko med obema.

(citat iz bloga nirvane na eDnevniku)

Začela se je vojna na Balkanu. Preselila se je iz Slovenije, leta 1991. Ljudje so se morali sprijazniti s tem, da se nekje blizu nas dogajajo strašne stvari. Pobijanje, klanje… Bila sem na Dunaju, še preden se je začela vojna v Sloveniji. Srečala sem dva simpatična človeka – žensko in moškega. Rekla sta, da sta pobegnila od doma, nekje iz Bosne, da se bo tam začela vojna. Nisem verjela. Gledala sta me žalostno, tista žalost, ki je šla vame: »Verjemi, vojna bo.« Zapomnila sem si ta občutek. Po tem srečanju sem šla med vesele, brezskrbne ljudi, med ženske, ki so se pogovarjale, kakšne čevlje so videle v izložbi. O tem, koliko oblek imajo v omari. Slabo sem se počutila. In nekje se pripravlja vojna, veliko ljudi bo umrlo. Kaj naj naredim? Kaj naj vendar storim. A lahko sploh kaj naredim? Ne morem se kar delati, da tega ni, da tega ne vem…

Takrat, ko se je začela vojna v Sloveniji, sem bila ravno v Ljubljani, mislim, da je bil drugi dan, odkar sem prišla z Dunaja. Čeprav smo se cela devetdeseta »pripravljali« na vojno, pravzaprav na drugi politični sistem, ne poznam človeka, ki ne bi šokiran in presenečen, da se je res začela vojna. Ja, prava vojna! V centru svobodne Evrope. Bežali smo v bunkerje, imeli smo pripravljene deke in hrano za naslednji alarm. Spominjam se, da sem o tem govorila teti v Dubrovniku, kjer je bil takrat moj oče. Ona je rekla: »Pa neće, pa neće.« Moj oče tudi ni verjel, rekel je, da bo verjel šele, ko bo videl. Še dobro, da je prišel nazaj, ko naše »operetne« vojne še ni bilo konec.

Med vojno sem prevajala za Rdeči križ. Pogovarjala sem se s predsednikom Mednarodnega rdečega križa iz Ženeve, ravno, ko je strašno počilo. To je bil tisti helikopter v Rožni dolini. Glas na drugi strani je utihnil. Vprašala sem ga: »Ste slišali eksplozijo?«. Rekel je: »Ja.« Vprašam ga: »A mi zdaj verjamete?« Tiho je odgovoril: »Ja«.

Potem se je vse skupaj preselilo na jug. Stran od nas. Spominjam se dogodkov okoli Vukovarja 1991. Dogodki so se kopičili, »vsi so vedeli«, da se bo nekaj zgodilo. Sovraštvo, hudobija, brezup, vse je bilo v zraku. Vojna. Vojna. Vojna. Evropa ni verjela. Zato, ker ni verjela, so uničili celo mesto in pobili na tisoče ljudi. Spominjam se tistih let v Sloveniji, ko je na Balkanu divjala vojna. Ko je bilo obleganje Sarajeva. Mi smo pa živeli tu – na toplem in gledali tiste strašne posnetke po televiziji. Potem tega nismo mogli več gledati. Sčasoma smo postali imuni na vse te slike. Če nisi osebno vpleten, te preneha zanimati. Spominjam se, kako so se o tem pogovarjali. Poslušala sem, kako telefonirajo: “A si videla, kaj se dogaja v Beogradu? Ja, grozno, grozno. Pa ta Milošević. Jaz pravim tako: saj so krivi eni in drugi, Tudi drugi so krivi. Vsi so krivi.”

Prelaganje odgovornosti na vse. Vsi smo enako krivi, nihče ni kriv za vojno? Tako se ljudje obnašajo, če morajo zavzeti stališče do nečesa, kar je zelo grozno, zelo hudo. Ne morejo se soočiti z resnico. Ali vzamejo teorijo zob za zob. Če slišijo, da je nekdo nekoga ubil, odgovorijo: “Ma, jaz bi ga mučil, ravno toliko časa, kot je on njega…” Ali pa se delajo, da tega dogodka sploh ni. Moja mama reče: “Ja, vse živo se dogaja!” Ali pa, če rečem, da sem videla, da je nekdo naredil nekaj strašnega in sem mu to povedala oz. poklicala policijo ali karkoli… Reče moja mama: “A ti se moraš pa povsod vtakniti.” Odgovorim: “Ja, kaj, a naj se delam, da nisem videla? Samo jaz sem videla.”
In reče: “Saj itak ne moreš nič spremeniti!” Aha. OK, potem se pa še naprej delajmo, kako lepo je na tem svetu…

Ko sem bila lani na morju v okolici Zadra (v Dalmaciji nisem bila že dvajset let in tudi na domačiji mojega očeta v Hercegovini ne…), mi je ženska mojih let razlagala, kaj se je tam dogajalo med vojno. Ko se voziš – deset let po Oluji tam, še vedno vidiš porušene hiše. Iz hrvaških časopisov zveš, kako ljudje, ki so bili med vojno, reagirajo v »mirnem« času. Na Hrvaškem imaš vsakodnevne pretepe, izpade. Ljudje se napijejo in potem razgrajajajo. Ljudje ne bodo pozabili. Vsakdo je tam nekoga izgubil, če ne, pa je utrpel škodo.

Potem smo prišli nazaj z morja in nekje na neki privatni televiziji sem ujela posnetke nekih kosti. Stare, preperele obleke. Človeške lobanje. Malo sem gledala, kaj je zdaj to. Potem sem ugotvovila, da gre za oddajo, kjer so identificirali posmrtne ostanke ljudi, ustreljenih med vojno nekje v Bosni. Na posnetkih so bili sorodniki, ki so razlagali, da so to stvari, ki jih poznajo – obleka od očeta, mame, kaj se je takrat zgodilo, kako so jih ubili. Ena ženska je razlagala, da so tistega usodnega dne prišli oboroženi moški v njihovo vas in da je nekaj ljudem pravočasno uspelo pobegniti. Njen brat pa ni hotel pobegniti. Rekla je, da je šel na prag hiše in da je rekel: “Pa ljudi, dajmo da porazgovaramo. Pa ljudi smo!” V tem je nekdo ustrelil in človek je padel na tla. Mrtev. Njegovi sestri so se zaiskrile oči. Rekla je: “Vidite, nije verovao. A bio je tako dobar čovek”.

Spet morijo: Še en dokaz, da nas, vsemogočnih ljudi, ne izuči prav nobena trpka lekcija iz zgodovine. Izrael napada Libanon, Gazo in mori… Pa je to res pravilno napisan stavek, ko vendar vsi vemo, da mori človeška roka, posameznik? Ni! In tega ne smemo sprejeti. Spet umirajo nedolžni, trpijo in zapuščajo domove, živijo, kot jim narekuje nekaj norih in krutih posameznikov. In te voditelje očitno podpiramo – nihče nič ne ukrene, vsi samo nekaj govorijo in pozivajo, nihče pa se ne zgane. Vsaj tisti, ki bi res lahko naredili kako dobro potezo in prenehali to norijo.

Sedaj pa za hip zadržimo dih in se spomnimo obrazkov svojih otrok in ljubljenih. In jih prenesimo v Libanon, kjer otroci jočejo, ko morajo pustiti vse svoje igračke in bežati. Še sami ne vedo pred kom. In pomislimo na deklice in dečke, ki nikoli več ne bodo videli svojih mater in očetov. In za konec si predstavljajmo še otroka, ki leži med ruševinami, okrvavljen in razmesarjen. Kaj je storil?

In kdo je vse to storil? Ne Izrael – posamezniki! Človek! Vedno, ko gledate poročila in grozote, ki se dogajajo, imejte pred očmi eno osebo! Eno osebo, ki mori in muči in uničuje življenja. In potem to pomnožite! (Spet morijo – citat na blogu Brinove Jagode na eDnevniku)

Pokopališče v Vukovarju

Ta tekst sem napisala avgusta lani na eDnevniku. Ker pa je zelo aktualen, ga spet objavljam.

read comments (20)

Moje mesto. Ko sem prvič hodila po Stradunu, po tistih vročih kamnitih ploščah, me je začaralo in se mi za vedno zapisalo v srce. Vozila sem z ladjico na Lokrum, na otoček v bližini, kjer je bila polovica plaže za FKK in polovica”normalne” plaže in kjer se je trlo Slovencev. Tudi znanih.

Read the rest of this entry »

read comments (3)