Kata's

Gregor Tomc je v eni od prejšnjih Sobotnih prilog Dela jamral, da je Slovenija tako majhen prostor, da niti slavna Madonna ne more tukaj zbrati dovolj ljudi za koncert. Ali nekaj podobnega pač. Jaz Madonne ne prenašam. Nisem je prenašala leta 1982 in ne prenašam je danes, leta 2009. Ne bi šla na njen koncert, pa če bi karto dobila zastonj in bi me madamme M. sama prosila, naj naredim intervju za Time z njo. Kdo pa sploh je ta Madonna?

Izhajam iz generacije, ki jo je v srednji šoli zadel punk. Bila sem na vsakem pankovskem koncertu v osemdesetih letih in o tem pisala v dnevnik. Bila sem tudi na vsaki gledališki predstavi od MGL-ja, na kakšnih po večkrat in na vseh ostalih svinjskih procesijah v tistem času. Leta 1981 in 1982 (no, ne vem točno kdaj, enkrat takrat pač…) sem špikirala na Radiu Študent. Tam je bil tudi Jonas, ki je potem šel na televizijo in postal the one and only slovenian celebrity. Radio Študent je bil takrat najbolj kulski radio v Evropi! Ne, v Jugoslaviji, ampak v Evropi. Takrat je bila Evropa od nas oddaljena kot Sonce od Zemlje. Zdaj pa… Pa, saj takrat je bila še Jugoslavija… Saj vem, da se večina ljudi, ki to zdaj bere, Jugoslavije sramuje in bi jo najraje izbrisala iz kolektivnega spomina, če bi šlo. A Jugoslavija je bila kul! Imeli smo desetkrat več prebivalcev kot zdaj, imeli smo veliko državo, velikansko morje, ogromno prečudovitih ljudi, ki so potem, ko je država razpadla, kar nekam izginili…

Read the rest of this entry »

read comments (1)

Vroča avgustovska nedelja nas je zvabila na Mengore, hrib s cerkvijo, hrib se dviga nad Volčami, Kozarščami, tudi z Mosta na Soči je lahko dosegljiv – peš!
Prečili smo Sočo in se vzpeli po klancu proti Poljancam nad Kozarščami.

Read the rest of this entry »

read comments (6)

Sem mar manj vredna od drugih Slovencev, le zato, ker moj priimek vsebuje mehki ć?

Dragi gospodje in gospe Slovenskega inštituta za standardizacijo, delate mi krivico! Pa ne le meni! Read the rest of this entry »

read comments (18)

Še ne poln mesec nazaj sem pisala o tem, da se v Sloveniji počutim doma, tukaj. Saj tukaj sem doma. Tukaj sem rojena. Tukaj živim vso svoje življenje.

Še ena meni ljuba pesem, ki jo rada zapojem otrokoma: “… koder hodil boš z njim, vedi da si le slovenskega naroda sin.“! Read the rest of this entry »

read comments (2)

Pravijo, da nisem Slovenka. Ker sta starša z juga. A jaz sem rojena tukaj in tukaj se počutim doma!

Težko je živeti v moji koži. Ko ne veš, kam pripadaš. Po eni strani »Bosna ponosna«, kamor me vlečejo korenine, po drugi strani naša ljuba Slovenija.

V Bosno grem le enkrat letno, tako že od otroštva. Ko se vozim po hrvaški avtocesti, se me lotevajo čudoviti občutki: »Grem tja, kamor pripadam!« Vso pot se ne ustavljam, le vozim in vozim. Ko sem dovolj blizu meje, prižgem radio in tako toplo mi postane pri srcu, ko slišim tisto narečje. Ni isto, kot ga govorimo mi »Bosanci« tukaj v Sloveniji. In ni isto poslušati tisto muziko na radiu in tisto doma s cd-ja. Read the rest of this entry »

read comments (3)

Uvod:  Moja ideja… Dobila sem jo seveda ponoči, tako kot ponavadi. Ob treh zjutraj – moja ura. Včeraj sem komentirala pri Marku Jenšterletu in potem premišljevala o tem… Kaj se dogaja s Slovenci… Zakaj je rabil Oče korajža, kot mu pravi Jenšterle, 64 let, da je priznal zločine? Kako je mogoče, da ljudje grda dejanja skrivajo toliko časa? Bom ponazorila v mojem primeru v naslednjem postu. Tukaj spodaj pa je nekaj na splošno o grdih dejanjih, ki jih delamo. Read the rest of this entry »

read comments (12)

Veliko sem pisala o značilnostih Slovencev (tu recimo), nisem pa se še skoncentrirala na zavist. Najprej poglejmo, kaj sploh pomeni beseda zavist. V SSKJ-ju piše: Zavist je občutek velikega nezadovoljstva, da kdo ima, je deležen nečesa, kar si osebek želi.

Pa poglejmo, kje je ta občutek velikega nezadovoljstva = zavist na čustveni lestvici (to lestvico sem prepisala iz strani 150, iz te knjige):

1. radost/védenje/moč/svoboda/ljubezen/cenjenje

2. strast

3. navdušenje/vnema/pričakovanje

4. pozitivno pričakovanje/prepričanje

5. optimizem

6. upanje

7. zadovoljstvo

8. dolgočasje

9. pesimizem

10. prizadetost/razdraženost/nepotrpežljivost

11. premaganost

12. razočaranje

13. dvom

14. skrb

15. kritika

16. malodušje

17. jeza

18. maščevanje

19. sovraštvo/bes

20. zavist

21. negotovost/krivda/nevrednost

22. strah/žalost/depresija/obup/nemoč

Vidimo, da je zavist zelo nizko na lestvici čustev, malo nad strahom/žalostjo/depresijo/obupom/nemočjo, kar je najnižje človekovo čustvovanje, nad tem pa je občutek nevrednosti (številka 21). Zavist je nad tem, na dvajsetem mestu. Zelo nizko.

Torej, vidimo, kako nizko smo, če smo do nekoga zavistni. Zakaj smo ljudje zavistni? Ker mislimo, da  ne moremo dobiti tega, kar ima drugi človek. Nekdo, ki sliši, da je prijatelj  napredoval v službi, je lahko zanj vesel ali pa mu je zavisten. Karkoli bo občutil, prijatelj bo vseeno napredoval. Tega ne bo mogel spremeniti.  Če do njega občuti  zavist, pa njemu samemu ne bo šlo dobro in sam ne bo mogel napredovati. Kdaj bo lahko napredoval? Če se bo dvignil iz zavisti v višja občutja… v bes, maščevanje, jezo… in naprej v še višja… in višja občutja-

Ko bomo prišli ven  iz občutka zavisti, bomo tudi sami dobili, karkoli si pač želimo. Dokler pa smo v negativnih občutkih, je to nemogoče! V vesolju ni tekmovanja. V vesolju je obilje za vse. V vesolju je neskončno, neskončno vsega, hiš, avtov, denarja, ljubezni (in žalosti) – za vse. Vsak človek lahko dobi, postane ali ima kar hoče. Karkoli hoče! In vsak človek dobi natančno to, kar privlači. Če hoče dobiti neko stvar – recimo imeti več denarja (glej link spodaj), se mora postaviti v vibracijo tega, da bo ima več denarja. In v tem je vsa skrivnost. Če si  nekdo želi tak avto, kot ga ima sosed in mu ga zavida… nikoli ne bo dobil kaj podobnega. Mora se dvigniti iz zavisti. Ko pa se bo dvignil iz zavisti, mu bo morda postalo vseeno, kakšen avto ima.

::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

Povezano:

Abraham on money: Change your story

read comments (2)

Zadnje čase veliko meditiram, kjer osvobajam svojo dušo, se distanciram od materialnega sveta in od bolečin, ki mi jih je prizadel. Probleme vidim bolj od daleč in niso več tako strašni, kot takrat, ko so “prilepljeni” name.

Premišljevala sem o tem,  kaj je s  Slovenci narobe…

Kot vemo, je Slovencev 2 milijona. Dr.Sanja Rozman pravi tukaj, da je pri nas okoli 150.000 do 200.000 alkoholikov. Zasvojeni od odnosov so tudi njihovi družinski člani – partner in otroci. Imajo popolnoma enake simptome, samo, da se ne alkoholizirajo.

Kakšna bi bila potem ta številka? Pol milijona? Kaj pa preostali milijon in pol Slovencev? Ti se zadevajo tako ali drugače… Zakaj se ljudje sploh zadevajo? Bežijo pred bolečino. Zakaj bežijo pred bolečino? Ker v mladosti niso dobili dovolj ljubezni. Ker imajo občutek, da so ničvredni. Ker so jim zabili v glavo, da so ničvredni. Edini razlog.

Te številke nisem dala noter zato, da bi kogarkoli obsojala, ampak zato, da pokažem, kako nima kazanje s prstom na nekoga, kakšen da je, prav nobenega pozitivnega učinka. Ja, človek je alkoholik. A spremenil se bo samo takrat, ko bo sam hotel. Spremenil se ne bo na silo. Ljudje nismo psi in se nas ne da dresirati! Ljudje imamo svobodno voljo. Nihče ne more v voljo nekoga drugega, nihče ne more drugega prisiliti zato, da bo šlo njemu bolje!

Naučili so nas, da grdo gledamo na ljudi, ki se omamljajo z alkoholom, ki se drogirajo, vsak človek, ki je drugačen od povprečja, je deležen prezira. To je programirano!

Kaj, če bi se začeli deprogramirati in bi namesto, da smo proti alkoholikom vzeli v roke svoje otroke, jih poljubili in jim povedali, ja: POVEDALI, da jih imamo radi? Velja seveda tudi zame. Ugotovila sem, da sem obupana nad svojo najstnico. Ravno včeraj sem spet znorela, ker mi je rekla grdo besedo. In potem sem jo nekam poslala… In potem je šla… In potem sem se zamislila. Kaj, če bi se zadržala, bila tiho, nič rekla in počakala, da pride k meni (ker vedno pride) in me vpraša, kaj naj naredi po stanovanju? Na tem linku je dobro povedano, kako vzgajati najstnike.

Zakaj moramo biti tako kruti do ljudi, ki jih imamo najraje? Zakaj moramo ravno svojim otrokom, ki jih tako ljubimo, zagreniti z besedami mladost? Zakaj mu moramo govoriti, da ni ljubljen, zakaj mu moramo z besedami preprečiti varnost, kar je osnova vsakega človeškega bitja? Besede so pomembne! Besede ubijajo!  In kaj potem naredi ta otrok? Beži v odvisnost, saj je bolečina neznosna. In starš tudi, saj je tudi njegova bolečina neznosna. In potem… čez trideset let… ko se že zdavnaj ne pogovarjata več in se sovražita, umre starš in je obema  grozno hudo. Samo zato, ker mu mama ni nikoli povedala, da ga ima res rada. In ker se otrok ni nikoli opravičil zaradi grdih besed, ki jih je izrekel v besu.

In Slovenija… Beseda Slovenija vsebuje besedo love in to še v angleščini, kaj takega. Vse povsod sama ljubezen… a v naših srcih led. V naših srcih sovraštvo. Sovraštvo do alkoholikov, sovraštvo do Hrvaške, sovraštvo do politikov, sovraštvo do otrok. Naši otroci so osamljeni in lačni ljubezni. Odrastejo kar tako, na hitrico. Damo jim računalnik, zato, da imamo mir pred njim. Beseda ljubezen v imenu Slovenije je zelo priročna za reklamiranje naše države in privabljanje tujcev. Kaj pa delamo z lastnimi otroci, s svojimi ljudmi?

Strašno lepo besedo imamo: Slovenija, noter ima besedo ljubezen. Pajade. Sama iluzija. To je samo beseda. V resnici ni pri nas nobene ljubezni, samo sovraštvo, zavist, depresija, samodestruktivno obnašanje, odtujenost. Samo metanje peska v oči. Poglejte raje stanje otrok ljudi, ki so toliko proti alkoholikom, proti Hrvaški, proti, proti. Programirani smo za to, da drugim govorimo, kako grdi so. Kako to, da je tako enostavno reči svojemu otroku, svojemu staršu, svojemu bratu, sestri: Sovražim te? Zakaj je ljubezen nekaj kičastega, česar nas je vendar sram? Reči svojemu otroku, da nam ni vseeno? Da ga pogrešamo? Da nam je žal, da je toliko časa rasel brez nas? To je programirano. Tako so nam govorili že starši in stari starši. Torej je že čas, da se reprogramiramo!

read comments (0)

Tokrat ne bom kritizirala. Saj sem že dovolj. Slovenijo vendar ljubim. Kadarkoli sem bila v tujini in tam sem bila četrtino in več tega življenja, sem si želela samo nazaj. Nazaj v Slovenijo.

Kaj mi je všeč? Alenka Godec.  Všeč mi je pokrajina. Vse v Sloveniji mi je všeč. Ljubljana. Mesto, ki mi je dalo izobrazbo, ki mi je dalo ljubezen, žalost, vse. Mesto, ki me je šolalo in zdaj šola moje otroke. Ljubljana ti si ljubljena. V Ljubljani je moje srce.

Všeč mi je Vipava. Primorska. Tam sem preživela prečudovito mladost. Triglav. Gorenjska. Morje. Neznansko všeč mi je moje Prekmurje. Všeč so mi toplice v Sloveniji. Ljudje, ki so tako enostavni in niso še odtujeni.

read comments (9)

Odkar so bili volitve - sem zelo razočarana, ker sem pač vedela, da se bo zgodilo ravno to, kar se je. Janša je bil v bistvu v zelo dobri poziciji na koncu, ko je prepustil mandat “komunistom”. In kaj se zdaj počne od takrat? Ves fokus se je prenesel na Hrvaško. Vsa travmatiziranost slovenskega naroda, ki ni travmatiziran zaradi premajhnega prostora, ampak zaradi strahovito slabe samopodobe, ki jo imajo ljudje, ki ga vodijo (no, ja, pa saj imamo dopisovanje psihiatra Ziherla s premierom), se je preselila v konflikt s Hrvaško. Slaba samopodoba Slovencev, ki se odraža v tem konfliktu, je v Slovencih samih. Hrvaška je seveda ravno tako travmatizirana kot Slovenija, le da v tem trenutku nima nekaj, kar Slovenija ima. Slovenija pa zdaj izsiljuje kot nekakšna užaljena starejša sestra, ki bo nagajala mlajšemu bratu samo zato, ker se njen bratec ne obnaša tako, kot se ona hoče. In potem bo dala Slovenija še milijone zato, da bodo šli ljudje na referendum in povedali, da Hrvate resnično tako sovražijo, kot pravijo politiki, da jih.Oprostite, Slovenci, kaj je z vami?

Kaj pa ima Slovenija z vstopom Hrvaške v EU? Nič. To je zadeva Hrvaške in EU. Že res, da je Slovenija tudi del Unije, a za Slovenijo je vendar bolje, da je Hrvaška del EU. In ne samo to, vsakemu vrabcu je vendar jasno, da bo Hrvaška slej ko prej članica EU, pa če se Slovenija na glavo postavi. In zakaj je treba zaradi tega trošiti energijo, prirejati referendume, metati denar skozi okno, se kregati po časopisih in po komentarjih, bruhati ogenj in žveplo, delati iz vsake – še tako grozne novice – mednarodni problem?

Slovenci, dajte se že dvigniti iz svoje majhnosti. Dajte že nehajte biti zakompleksani, ker ima sosed več ozemlja, kot vi. Pa kaj, če ima sosed lepši avto! Zavist in sovraštvo vam bo prineslo samo slabo voljo in predinfarktno stanje! Če se Hrvati kregajo, naj se, pustite jih. Pustite vendar politikom, naj delajo svoje delo in brigajte se raje zase in za svoje otroke, če jih sploh imate. Denar od referenduma naj gre za otroška igrišča! Pojdite s svojimi otroci v naravo. Pogovarjajte se s svojimi otroci, ne pa s fantomi po internetu!

Če pa ste agresivni, pa tecite na vrh Šmarne gore in tam kričite, kričite, kričite toliko časa, dokler ne boste izkričali ves stres, ves bes, vse krivice, vso žalost in vse sovraštvo do kogarkoli na tem planetu. Vam povem, pomaga. To je terapija. Če bi vsak, ki čuti sovraštvo, to naredil, bi Slovenci in Hrvati kar naenkrat spoznali, da so popolnoma normalna človeška bitja in da se lahko čisto o vsem pogovorijo.

:::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

Povezano:

Dajana: Za vse, ki smo se rodili v Jugoslaviji

Dajana: O samospoštovanju

Dajana: Ni majhnost problem Slovencev, temveč njihova travmatiziranost!

read comments (3)

Ne gre za Slovence po narodnosti, temveč za ljudi, ki živijo na tem prostoru. Govori vam oseba, rojena v šestdesetih letih na tem prostoru, ko je bila tukaj Jugoslavija. Oseba, katere oče je Srb, mama pa Slovenka. Oseba, ki je dolgo živela na Dunaju, glavnem mestu Avstro-Ogrske, ki so ga tudi ustvarjali Slovenci. A tam o Slovencih ni več niti duha ne sluha. O Slovencih ni niti duha niti sluha niti na Koroškem, kjer so bili še pred stotimi leti večina. Torej… v stotih letih izginemo?

No, tukaj govorim o nekaterih značilnostih slovenskega naroda:

V svoji večletni komunikaciji s Slovenci po internetu so se mi izkristalizirale naslednje značilnosti:

- pretirana skromnost, tudi za ceno samega sebe in svojih otrok. Slovenci niso ambiciozni, niso samozavestni. Že od malega jim govorijo, da niso nič posebnega in se ne zavedajo, da so v bistvu enkratna, ustvarjalna bitja. Slovence samo neskončno kritizirajo in čez njih nergajo, malokdo jih pohvali. Zato seveda tudi ne znajo nič drugega dajati naprej. Pohvala je gledana kot nekaj, kar jih bo “pokvarilo”. Popolna zmota. Pohvala človeka dvigne, ga izboljša. Mu da krila.
- zaprtost, nekomunikativnost. Slovenec ne pove, kaj ga muči. Ne da stran bremena iz duše, temveč ga zakoplje globoko vase. Veliko ljudi seveda sploh ne ve, da bi lahko komu povedali, kar jih teži. Pretiravanje v tem lahko vodi v popolno uničenje samega sebe, v samomor.

- zatiranje čustev, ne kazanje čustev. Čustva so vzeta kot nekaj, kar je kičasto in odveč in kar se ne spodobi kazati. Narobe! Čustva je potrebno kazati, ker se tako razbremeni breme, ki ga imamo. Če tega ne razbremenimo, se agresija ne odvrže v sebe. Če Slovenec vidi nekoga, ki kriči ali je besen, mu je nerodno in se počuti nelagodno. Narobe! Če se človek ne more razbremeniti negativnih čustev, pade nazaj v depresijo in obup. Bes in jeza sta boljša od depresije in obupa, tukaj lahko človek vsaj diha.

- ne zavzeti se za samega sebe in za druge, raje se “skriti za grm” in potem seveda na skrivaj opravljati tiste, ki resnično hočejo nekaj narediti. Ničkolikokrat videno v moji ožji in širši družini in v naši politični sceni.

- bežanje v odvisnost. Slovenske odvisnosti so: alkohol, droga (ne samo mamila, ki jih najdemo na trgu, temveč tudi deset tisoč Slovencev ali koliko, ki se jih zdravi na psihiatriji in drugi ljudje, ki redno jemljejo taka ali drugačna zdravila), hrana, igralništvo, pornografija, internet, televizija… sem na kaj pozabila?

- odnos do vere. Vera je nekaj, kar jih polovica ni imela, drugo polovico pa so silili, da je hodila v cerkev. Po mojem občutku je v Sloveniji malo resnično vernih ljudi. Veliko jih hodi v cerkev le zaradi drugih ali reda radi ali zato, ker to pač že celo življenje počno. Obstajajo veliki nesporazumi o tem, kaj sploh vera je. Vera ni nekaj, v kar te lahko nekdo prisili. Zato, ker smo imeli prej socializem, veliko ljudi enači cerkev z grdimi stvarmi, ki so se jim zgodile. Jasno, da je tu pa tam kakšen duhovnik, ki ni bil všeč temu ali onemu človeku, da pa bi zaradi tega naredili enačaj slabo z vso cerkvijo, prosim vas no…

- odnos do samega sebe. Slovenec samega sebe ne sprejema “takega kot je”, temveč potrebuje stalno potrditev od avtoritet. Če avtoriteta “reče”, da je po reglcih, potem je zadovoljen. To priča o neverjetno slabi sliki, ki jo ima človek o samem sebi na tem prostoru in o tem, da je zadovoljen sam s sabo šele potem, ko mu nekdo od zunaj reče, da je dober. No, saj potrditev potrebuje seveda čisto vsak človek. A ne tako obsesivno kot človek na tem prostoru. Če mu avtoriteta reče, da je slab, potem je ves zamorjen in se ne bori za svoj prav. “Avtoriteta” je seveda avtoriteta. Slovenec je ponižen do avtoritet. Kakršnihkoli – do župnika, učitelja, uradnika, do kogarkoli, ki dvigne glas in mu ukaže, da mora to ali ono. Pred njimi je ponižen, za hrbtom jih opravlja. Ta ponižnost izhaja po moje še iz časa avstro-ogrske…

- odnos do žensk... Tu se zadeve spreminjajo. Na Slovenskem imajo ženske vedno več besede, najdemo jih na vseh položajih. So pa v politiki slabo zastopane… Vse skupaj se zelo hitro obrača, tradicionalne naloge se postavljajo na glavo, tako, da ima človek občutek, da se moški spreminjajo v ženske in obratno.

Moja nova spoznanja pa so:

Slovenci so ekstremno nesproščen narod. Potrebujejo liter alkohola v riti, da se sprostijo, potem pa se obnašajo tako, da jih je naslednji dan sram in se tega nerado spomnijo. Po nekaterih podatkih (pove ga dr.Sanja Rozman v pogovoru tu) je na Slovenskem 150.000 do 200.000 alkoholikov. Od teh ima vsaj še kdo kakšnega partnerja in otroka… Recimo, da je takih ljudi 600.000. 400.000 so tako imenovani suhi alkoholiki, ki se obnašajo ravno tako kot alkoholiki, le da ga pač ne pijejo.

Slovenci veljajo kot narod pridnih. Slovenci bi delali, delali, tudi zastonj, samo da bi delali. Spominjam se, kako me je mama silila, da delam na Kanalu A, kjer sem bila špikerica, napovedovalka in prevajalka, ko pa je bilo jasno, da tam ne bom dobila plačila… In tudi nisem dobila.

Vrednote, kot so družina, spoštovanje starejših… v času neusmiljenega kapitalizma in interneta pospešeno razpadajo. Mlada generacija je svetlobna leta oddaljena od starejše generacije, ki praviloma ne zna uporabljati interneta in živi še v preteklosti, v Jugoslaviji.

Srednja generacija (t.j. moja) pa niha med nostalgijo pri stari generaciji in adrenalinom in novotarijami pri novi. Čeprav bi morala biti srednja generacija temelj razvoja in stabilnosti v družbi, pa tega ni čutiti. Srednja generacija nima hrbtenice, da bi se uprla mladi generaciji, za katero se zdi, da je povsod glavna. Zdi se, da pri nas obstaja vladavina najstnikov. Mislim, da bi bila Slovenija trdna država, če bi srednja generacija vodila to družbo, če ne bi padala iz odvisnosti v odvisnost in če bi vedela, kaj sploh hoče. A srednja generacija ima strahovito slabo samopodobo, je preveč travmatizirana, ima strahovite probleme z vzgojo in sploh s preživetjem svojih otrok in predvsem je popolnoma obupana. Sprostiti pa se ne zna in se ne more…

Slovence nihče nikoli ne pohvali, razen, če so “pridni”. Pridni so pa takrat, če naredijo tako, kot nekdo ukaže (poslušajte pogovor z dr.Milivojevićem, o spoznanjih o Slovencih!).
Povezano:

Slovenci so ekstremno nesproščeni

Vladavina najstnikov

Ljudje brez samozavesti

Ni majhnost, ampak je travmatiziranost tista, ki je problem pri Slovencih

Zakaj se ljudje zadevamo?

Pornografija povzroča odvisnost, podobno kot od heroina

S tabo mi ni lepše, a ne morem živeti brez tebe

read comments (11)

Ekstremno seksualno zavrti, ekstremno ne znajo povedati, kar jih teži, ekstremno nevešči komunikacije, ekstremno samomorilni, ekstremno depresivni, ekstremno bežijo od problemov stran, namesto, da jih rešujejo, ekstremno nesamozavestni…

Ampak… ekstremno vas ljubim. Tu sem zato, da vam pomagam. Zato sem tu. Zato pišem ta blog. Samo zato!

Najprej poslušajte to pesmico. In preberite tole mojo vizijo. Zamislite si, da bi lahko nekaj takega imeli ali počeli tudi sami.  Tudi vi lahko počnete, imate ali dobite vse, kar si zamislite! Samo zamislite si…

Poslušajte to Kipenje nepremagljivosti!

read comments (11)

Karakterja naroda se ne da spremeniti drugače, kot da spremeniš posameznika. In kako spremeniti posameznika? Nemogoče, če sam noče…

Da je s Slovenci nekaj narobe, se mi je začelo dozdevati v osemdesetih letih, potem, ko je umrl Tito in so začele v Jugoslaviji počasi lesti kače iz priprtega lonca. Tega se je seveda Tito vedno bal (čuvajte bratstvo i jedinstvo naših naroda i narodnosti)… Tega pač ni mogel vedeti, da bi bratstvo i jedinstvo ostalo ohranjeno samo takrat, če ne bi bilo socializma, v katerem je bilo dovoljeno samo eno mnenje, vsi ostali pa, ki so mislili drugače, so postali preganjani sovražniki. No, potem je v devetdesetih letih ta lonec dokončno razneslo… In kar naenkrat smo bili ravno tam, kjer smo cela osemdeseta sanjali… In… a je zdaj kaj drugače kot prej? Seveda, spremenilo se je veliko: ni nam treba voziti par-nepar, kupimo si lahko tono praška in kave in tudi čez mejo gremo lahko… brez kakršnihkoli omejitev in tudi pripeljemo lahko vse čez mejo. Pa tja nam sploh ni treba, saj imamo vse pred nosom. Materialnih dobrin nam torej ne manjka. A smo zadovoljni? Mislim, da ne. Mislim, da so osnovne lastnosti naroda ostale nespremenjene. Glede na to, da sem vso dramo moje bivše domovine lahko na svoji koži občutila, mi res ni bilo težko razumeti slovenski in srbski karakter, saj sem ga imela v družini.

V svoji večletni komunikaciji s Slovenci po internetu so se mi izkristalizirale naslednje značilnosti:

- pretirana skromnost, tudi za ceno samega sebe in svojih otrok. Slovenci niso ambiciozni, niso samozavestni. Že od malega jim govorijo, da niso nič posebnega in se ne zavedajo, da so v bistvu enkratna, ustvarjalna bitja. Slovence samo neskončno kritizirajo in čez njih nergajo, malokdo jih pohvali. Zato seveda tudi ne znajo nič drugega dajati naprej. Pohvala je gledana kot nekaj, kar jih bo “pokvarilo”. Popolna zmota. Pohvala človeka dvigne, ga izboljša. Mu da krila.
- zaprtost, nekomunikativnost. Ne povedati, kaj te muči. Ne dati stran bremena iz duše. Veliko ljudi seveda sploh ne ve, da bi lahko komu povedali, kar jih teži. Pretiravanje v tem vodi v popolno uničenje samega sebe/ samomor.

- zatiranje čustev, ne kazanje čustev. Čustva so vzeta kot nekaj, kar je kičasto in odveč in kar se ne spodobi kazati. Narobe! Čustva je potrebno kazati, ker se tako razbremeni breme, ki ga imamo. Če tega ne razbremenimo, se agresija ne odvrže v sebe.

- ne zavzeti se za samega sebe in za druge, raje se “skriti za grm” in potem seveda na skrivaj opravljati tiste, ki resnično hočejo nekaj narediti. Ničkolikokrat videno v moji ožji in širši družini in v naši politični sceni.

- bežanje v odvisnost. Slovenske odvisnosti so: alkohol, droga (ne samo mamila, ki jih najdemo na trgu, temveč tudi deset tisoč Slovencev ali koliko, ki se jih zdravi na psihiatriji in drugi ljudje, ki jemljejo taka ali drugačna zdravila), hrana, igralništvo, pornografija, internet, televizija… sem kaj pozabila?

- odnos do vere. Vera je nekaj, kar jih polovica ni imela, drugo polovico pa so silili, da je hodila v cerkev. Po mojem občutku je v Sloveniji malo resnično vernih ljudi. Veliko jih hodi v cerkev le zaradi drugih ali reda radi ali zato, ker to pač že celo življenje počno. Obstajajo veliki nesporazumi o tem, kaj sploh vera je. Vera ni nekaj, v kar te lahko nekdo prisili. Zato, ker smo imeli prej socializem, veliko ljudi enači cerkev z grdimi stvarmi, ki so se jim zgodile. Jasno, da je tu pa tam kakšen duhovnik, ki ni bil všeč temu ali onemu človeku, da pa bi zaradi tega naredili enačaj slabo z vso cerkvijo, prosim vas no…

- odnos do samega sebe. Slovenec samega sebe ne sprejema “takega kot je”, temveč potrebuje stalno potrditev od avtoritet. Če avtoriteta “reče”, da je po reglcih, potem je zadovoljen. To priča o neverjetno slabi sliki, ki jo ima človek o samem sebi na tem prostoru in o tem, da je zadovoljen sam s sabo šele potem, ko mu nekdo od zunaj reče, da je dober. No, saj potrditev potrebuje seveda čisto vsak človek. A ne tako obsesivno kot človek na tem prostoru. Če mu avtoriteta reče, da je slab, potem je ves zamorjen in se ne bori za svoj prav. “Avtoriteta” je seveda avtoriteta. Slovenec je ponižen do avtoritet. Kakršnihkoli – do župnika, učitelja, uradnika, do kogarkoli, ki dvigne glas in mu ukaže, da mora to ali ono. Pred njimi je ponižen, za hrbtom jih opravlja. Ta ponižnost izhaja po moje še iz časa avstro-ogrske…

- odnos do žensk... Tu se zadeve spreminjajo. Na Slovenskem imajo ženske vedno več besede, najdemo jih na vseh položajih. So pa v politiki slabo zastopane… Vse skupaj se zelo hitro obrača, tradicionalne naloge se postavljajo na glavo, tako, da ima človek občutek, da se moški spreminjajo v ženske in obratno.

read comments (22)

Prejšnji teden sem si ogledovala koledar, ki ga je naredil moj svak, na katerega je pripopal slike svoje družine in krajev, kjer so bili. Bila je tudi slika reke Soče. Saj veste… tista smaragdna barva… da zastane dih… In rekla sem: “Joj, kako je lahko reka take barve?” In moja mama: “Danes sva se s K.peljala čez most na Savi pri Črnučah in je bila ravno take barve kot Soča…”

V četrtek je bil cel dan tak zadušljiv, vroč, poletni. Bilo je naporno… Vroče. Tamauček in Tamaučica gresta v ponedeljek na počitnice v kolonijo. Njuna sestra je šla že pred dnevi. Tako, da bom popolnoma sama, brez otrok… Cel dan smo se prekladali po stanovanju in čakali, da pride dragi iz službe in da gremo ven, iz stanovanja. Morala sem dvigniti osebne izkaznice za Tamaučka in Tamaučico v mestu in, da se dobimo v Tivoliju. Na otroškem igrišču.

Na Tobačni je šlo vse zelo hitro. Popolnoma drugače je kot takrat, ko smo se gužvali… na… (kako se je že reklo prej?). Spominjam se vročine in dolgih vrst… in neskončnega čakanja. Takoj sem dobila osebni izkaznici za svoja sedem- in petletnega otroka in odšla peš proti otroškem igrišču v Tivoliju. Otroka sta se podila po igralih in uživala. Zunaj je bilo soparno in vroče. Čeprav se je temperatura znižala za dve stopinji (se vidi ura na “Iskri”). Čez uro smo odšli proti centru Ljubljane na Čopovo na sladoled, kjer sem srečala Barbaro. Izgledala je presenetljivo dobro, šla sem k njej, izmenjala par besed, jo vprašala, kako ji gre in… že sem morala naprej, ker se je dragemu mudilo in mu je kapljal sladoled po kornetu, ki ga je držal zame…

Tamauček in Tamaučica sta jedla vsak svojo polovico kebaba in veselo žvečil in uživala… šli smo po promenadi nazaj v Tivoli in proti domu v Šiški. Za otroke kar naporno. Prišli smo okoli osmih.

Prva stvar, ki jo naredim, ko pridem domov je, da pogledam na Blogos… In na agregatih vidim to (takrat še ni bilo niti enega komentarja! Prvi komentar je prišel ob 20.27)… Šok. Prva Misel – ah, to je gotovo napaka, saj so v Savi vedno našli kakšnegautopljenca... Potem vidim… ni napaka. Osem utopljenih??? Številke so se neprestano spreminjale. Prebrala sem vse, kar je bilo tisti čas o tem dosegljivega na internetu… in se šla igrat z otrokoma ter ju pripravila za spanje. Naučila sem ju, da pred spanjem vedno zmolita: “Sveti angel, varuh moj“…

Nato sem gledala dnevnik ob desetih, kjer mi je končno postalo jasno, kaj se je zgodilo… Pretresel me je posnetek ljudi, ki so se spustili v jez, tik pred smrtjo…

Nato sem napisala to.

Potem sem šla spat in dolgo nisem mogla zaspati. Mislila sem na vse tragedije, ki so se že zgodile meni. Mislila sem na nesrečo na Korziki, ki se je zgodila leta 1981 in ki sva jo zadnjič z dragim skupaj “obnovila”. Pozabila sem namreč, zakaj se je zgodila in kaj je sploh bilo. Dragi je našel forume, kjer so se o tem pogovarjali in prebrala sva celoten zapis iz črne skrinjice…

Že dva dneva smo obsedeni s to nesrečo. Ne da nam miru. Vlatka je napisala lepo o tem. Naj bo za konec mojega posta o Savi:

Se je res morala zgoditi, da so za nas slišali po vsem svetu?

Po obisku Busha, ki je pripomogel k “promociji” naše male deželice?

Verjetno ja. Usoda pač. Zadnja fizična pot. Zadnje misli na povabilu: “Zadnja pot po reki…” Vizija nekega človeka. Ki je povabil na zadnjo pot tiste, ki jim je bilo to namenjeno.

Po duhovni plati. Ki jo je lahko razumeti, a težko sprejeti. Sploh najbližjim.

Po fizični plati pa skoraj nerazumljivo. Da razumniki tvegajo tako pot.

A se je zgodilo. Kar se je imelo zgoditi. Kar ni nihče predvidel.

Prevelika svoboda v človeku lahko povzroči iti preko okvirjev zmogljivosti. A usoda izbira, ne kliče.

Zato se dogaja. Se je in se bo. Kljub ostalim trpečim in v žalost ovitim.

Iskreno sožalje vsem. Sočustvujem z vami.

read comments (10)

To so ljudje, ki ti ne upajo povedati resnice v obraz. To so ljudje, ki mislijo, da bodo naredili manjšo škodo, če bodo nekaj zašepetali sosedu pri mizi (pa čeprav je nekaj pozitivnega), kot da bi povedali na glas. Oni zašepetajo, slišijo jih pa vsi. Potem pa vsi mislijo, da so povedali, zato, ker so šepetali, nekaj grdega. Pri mizi in v družbi se ne šepeta in ne opravlja. V zdravi družbi se ne opravlja. Ljudje, ki opravljajo, mislijo o sebi, da so sweetness and light.

To so poosebljeni/poosebljene svetniki/svetnice. Zakaj? Saj vendar niso nič rekli! Vsekakor ne naglas. Saj ni nihče (razen zaveznika) nič slišal! Oni seveda ne bi nikoli nikomur povedali, kar mu gre! Kje pa! A to: potihem, samo zahrbtno, samo takrat, ko ga ta, o katerem govorijo, ne sliši… to pa ne velja?

Ali ima kaj opravljanje s slovenskim karakterjem? S Slovenci kot hlapci? Ali Slovenci upajo udariti po mizi, ko je nekaj proti njihovi volji in za prmejduš ne bodo naredili? Ali Slovenci upajo drugim povedati v obraz, kaj jim gre? Za Slovence kot narod ne morem govoriti na splošno, lahko pa govorim o svojih sorodnikih. Ti so ravno taki, kot jih opisujem. Nikoli na glas, nikoli povedati v obraz, vedno za hrbtom, vedno potihem.

Kakšne so posledice? Nezadovoljstvo. Breme, ki ga nosi človek, ker ni sposoben reči bobu bob. Večno nerganje. Večno podrejanje drugim, najraje večvrednim sosedom, ki sploh niso nujno več vredni. Samo navajeni so, da jih mi tako gledamo.

Kaj, če bi vse skupaj obrnili in začeli drugim gledati v obraz, se skregati, če je potrebno, dvigniti glas, če je potrebno.

Dajana: Slovenci se ne znamo kregati:

Torej – jaz sem pač človek, ki ima svoje mnenje in mi je popolnoma vseeno, če se ga spodobi povedati ali ne, jaz ga pač povem. Nekdo si v mestu Gogi upa odpret usta in potem napadejo tega, ki odpre usta, ne pa, da pogledajo, kaj je v resnici narobe. Meni je popolnoma vseeno, kaj nekdo nekje dela, če dela samo zase. Če se pa tiče tudi mene in drugih, potem bom vtikala nos v to in povedala svoje mnenje. Pri nas pa je tisti, ki pove svoje mnenje že takoj sumljiv. Namesto, da se pogleda, kako bi se rešilo to vprašanje ali konflikt ali problem, se gleda, kaj je s tem, ki je rekel, narobe. Mogoče pa sploh ni nič narobe? Mogoče pa je treba samo nadaljevati komunikacijo in priti do rešitve problema. Saj je samo beseda. Saj je samo dialog! Človek, ki vpraša, ne grize. Človek, ki reče, ne grize. Odgovori mu normalno, pa bo. Ne pa da se skriješ in naprej obtožuješ. Saj za to pa so komentarji, da lahko poveš svoje mnenje. In odgovoriš.

Dajana: Predsodki in misli o slovenskem narodu:

Glede mobilnosti. Živela sem v Avstriji deset let in tam mi ni bilo všeč. Moj drugi mož je Nemec z Bodenskega jezera, tako da vem. Vem, da niso mobilni. Razlika je po moje v MAJHNOSTI. Nemcev je OSEMDESET milijonov, Avstrijcev pa skoraj deset. Samo na Dunaju jih je dva milijona, toliko kot vseh Slovencev. To je razlika!!! In prej, ko je bila Jugoslavija, so bili Slovenci drugačni, ne tako zaplankani. Vsaj niso bili tako nestrpni, ker so živeli v skupni državi še drugi ljudje, drugih ver in jezikov, tako kot oni in takrat je bila to vrednota. Danes pa je vrednota to, da si Slovenec in je slabo to, da si Neslovenec.

Dajana: Česa ne maram pri Slovencih

Pri Slovencih ne maram majhnosti, zabitosti v svoje mesto, v svojo pokrajino, v svojo vas, nezmožnosti distance do samih sebe, nezmožnosti delanja norca iz samih sebe zelo pomembno, človek se ne sme jemati smrtno resno!), hlapčevstva do angleških in nemških besed – in nezavedanja tega, da je bil recimo Dunaj pred sto leti njihovo glavno mesto in da so bili zelo tlačeni takrat, tako zelo, da imaš danes na Dunaju veliko slovenskih besed in slovenskih gostiln… temu se čudi vsakdo, ki pride na Dunaj – ja, čemu naj se čudi, to je bilo naše glavno mesto… tukaj se je šolala vsa naša inteligenca, veliko jih je potem ostalo tam, nekateri pa so prišli nazaj v domovino …

katarina: Misli o slovenskem človeku

Slovenci naj bi bili po Trstenjaku avstijsko naravnani. Cenili naj bi poštenost, delavnost, dobrosrčnost in iskrenost. Vsa odstopanja od teh lastnosti, naj bi prezirali. Taki naj bi bili do prihoda južnih narodov (hrvatov, srbov, bosancev, albancev, makedoncev) v Slovenijo in mešanja z njimi. Ti narodi naj bi prinesli in raztresli med slovence lastnosti, ki so v nekaterih pogledih prevladale nad prejšnjimi ter spremenile karakter slovenca. Kdor zna “nategniti” drugega (Trstenjak uporablja besedo “nadmudriti”), bodisi z lažjo, prevaro ali kako drugače, je “in”. Poštenost, delavnost, itd. niso več vrline, temveč pomanjkljivosti.

blitz: Kultura komunikacije v Sloveniji

Nekoč je bil Blitz, ki razen občasnih počitnic, koncertov in nakupov ni kaj dosti hodil v tujino. Ko se mu je ponudil služben izziv v tujini, se je nekako prepričal, da tistih nekaj let bo že nekako zdržal, potem pa čimprej nazaj v Slovenijo, kjer ptički lepše pojejo, ljudje so bolj prijazni in odprti in sploh manj hinavski, predvsem pa niso fašisti in rasisti. Da ne govorimo o tem, da lepote Slovenije niso od tega sveta.

Kmalu je Blitz opazil, da je nekaj narobe. Ljudje so bili tam gori bolj prijazni in odprti kot doma. V službi se ni nikoli vpilo, pogovori so bili vedno spoštljivi, čeprav včasih tudi ostri. Da ne govorim o preklinjanju, ki ga v službi ni bilo. V velemestu je bilo veliko zelenja, pa miru tudi, tako, da je tudi ptičje petje lepše zvenelo.

aljažek: Obrekovan je ali le kritika:

Po tem dogodku sem začel malce razmišljati o obrekovanju. Kaj sploh pripravi ljudi do tega? Včasih je zavist, potem možen razlog je tudi občutek večvrednosti, lahko te tudi lastnosti nekoga tako odbijajo, da potem še drugim poveš. Drugega cilja se ne spomnem, kakor pa nekoga popolnoma poteptati, omadeževati in nasploh ponižati, verjetno zato, da bi svojo “vrednost” malo dvignil v očeh drugih. Verjetno še ljudem malo samozavest dvigne. V tistem trenutku se tudi dosti bolje počutiš, ker si ustvariš neko navidezno sliko ljudi, ki imajo dosti slabih lastnosti(realnih ali pa samo ustvarjenih), sam pa se ne vidiš več v tako slabi luči. Mogoče je tudi pomembno za sprejetje v neko družbo. Zelo izrazito se opazi v šolah, ko ti obrekovanje manj priljubljenih ljudi odpre vrata v družbo “kul folka”. Kakorkoli že, v vsakem primeru obrekovanje ni dobro za nikogar drugega, razen zate. Lahko rečem tudi, da je izjemno sebično dejanje.

Kako pa lahko ločimo med kritiko ter obrekovanjem? No, to je verjetno težji del te teme. Če sam razmislim kje bi postavil mejo, bi se takole odločil: Kot kritiko bi uvrstil “komentarje”, ki niso ravno čustveno obarvani, prav tako tudi nimajo izvora v nestrpnosti do drugačnosti, podkrepljeni so lahko s trdnimi in razumljivimi argumenti, mogoče jih lahko še z znanjem kakšne vede utemeljimo. Obrekovanje bi pa bili vsi čustveno obarvani komentarji(z negativnimi čustvi), mogoče še zaradi nestrpnosti, razhajanj v razmišljanju ter dosti še drugih razlogov lahko najdem. No, najvažneje pa je, da te besede niso izrečene osebi o kateri govorimo.

In za konec……………………………………………………………

genialna katarinina ocena pefektnosti te družbe:

Vzgoja: slovenskih otrok se ne pretepa. No way, kje da bi se to še delalo. V Sloveniji zagotovo ne. Ampak dovolj je že en pogovor z otročaji osnovne šole, da ti postane jasno, da njihovi starši otroke ne pretepajo ZA JAVNOST, doma je pa to normalno. Koliko, kako pogosto, s čim, to je pa spet posebno poglavje.

Pri tej temi je še posebej zanimivo to, da se vsi zgražajo nad telesno kaznijo, psihičnega maltretiranja, med katere sodi bojda tudi teženje z udejstvovanjem v številnih krožkih, doseganje najboljših rezultatov na tekmovanjih, očenje za najboljše ocene, pa se ne pritakne noben. Aja, pardon, se ne vidi na prvi pogled.

Alkoholizem: slovenci niso alkoholiki. To so mogoče Dolenjci in Štajerci, Slovenci pa ne. Še tisti, ki se ga nalivajo redno in so alkoholiki, ne priznajo tega. In seveda se spet ne govori o posledicah alkoholizma na družino in odnose. Kje, brez zveze. Ali pa tudi ne, preveč boli in slovenci ne marajo bolečin.

Pedofilija: kot da ne obstaja. Pa kaj če župnik šlata otroke pri verouku. Ali oče svoje hčerke, ko je mama ponoči v službi. Halo! Tega v naši družbi ni, otroci lažejo in s izmišljujejo, da bi prizadeli odrasle. Pajade.

Samomorilnost: Slovenci so tolk perfekten narod, da se ubijajo kar sam. Eni sami sebe, še raje pa svoje domače. Ampak spet, o tem se ne govori. To je zmišljevanje. Da ne govorimo o divjanju na cestah, ki je odraz nekultiviranosti, neciviliziranosti, neuravnovešenosti naroda.

Da ne omenjamo dejstva, da so slovenci eden redkih narodov, ki je sam sebe pobijal med II. svetovno vojno. To je sicer nesporno dejstvo, saj so bili tako partizani, kot domobranci, črna roka, belo in plavosrajčniki – ups, Slovenci.

Prostitucija: prostitutke so ženske iz vzhodnih držav. Tega Slovenke ne delajo. Pa recimo, da kakšen debil še temu nasede. Kaj pa stranke, ki plačujejo usluge? To so pa najbrž čefurji, ker slovenci imajo to vse doma “porihtano”. Aha, seveda.

slovenci in Slovenci: Slovenci so tolk perfekten narod, da verjamejo, da vse svinjarije delajo Slovenci. Med slednje spadajo vsi priseljenci, tujci, romi, homoseksualci, skratka vse, kar diši po ne-Sloveniji. Imajo sicer malo težav z umeščanjem mešancev, ampak hej, če delajo dobro, so takoj njihovi, če delajo slabo, so pa tujci.

Prepirljivost: kolko časa se že Slovenci kregajo s hrvati? debilno predolgo, se mi zdi. Pa z italjani, pa z avstrijci? Sosed sosedu … volk, kot je nekdo rekel. Tako kot se obnašajo doma, recimo na vasi se to lepo vidi, tako se obnašajo tudi mednarodno. Vedno imajo kaj za povedati, najraje majo zadnjo besedo, itak so najbolj pametni in vedno se samo njim godi krivica. Mora bit prava nočna mora tako življenje.

Poštenost: korupcija ali podkupovanje, kraje denarja žlahti, tega slovenci ne delajo. Aaaa, o tem se ne sme naglas govorit. Me je zadnjič nek komentator blogov opomnil, da si preveč dovolim, ko javno govorim o podkupovanju v gradbeništvu. Pa je bilo kmalu jasno zakaj. Moja bit zajebano, če ti ženščina, kot sem npr. jaz trka na vest. Ampak je pa zelo zanimivo, da se potem vsi zgovarjajo na svoje družine. Da morajo preživet otroke. A moji pa lahko pol kar … kaj? torej moram krast, če jih hočem preživet. Zanimiva logika.

Uspeh: če hoče človek uspet, mora v tujino. V Sloveniji skoraj ni realnih možnosti za normalno, zdravo slavo. Vsi vejo več o tistem, ki je na naslovnici, vsi poznajo vsakogar do spodnjih gat. Tudi na teh blogih je hitro jasno, kdo ima največ pozitivnih kritik – tisti, ki piše o vremenu, travi, ki raste in soncu, ki sije. Bog ne daj, da bi slučajno napisal kaj takega, kar se dotika teh tem, ki jih zdaj naštevam.

Nesreča: če se komu zgodi nesreča je sam kriv zanjo. Ne jamrajte, ne tožite, da vam gre slabo, da se ne znajdete – zelo očitno je, da ste sami krivi za to. Že če grem brat svoje poste, ki sem jih pisala na to temo, je jasno, da … k*** me gleda, če se ne znajdem, naj pa crknem. To je točno to, kar pravijo za slovenski narod: če sosedu gori štala, bom šel pa še hišo zažgat. Naj zgori vse skupaj.

Nestrpnost: Slovenci so zelo strpen narod. Prenesejo in tolerirajo vse, razen tistih, ki niso v njihovi zelo ozki žlahti. Kar pomeni, da za soseda ne bi imeli nikogar. Najraje 1 km pas okoli svoje bajte in še srne bi odgnali, da jim ne bi žrle lubja. Kaj pomaga, če reče nekdo, da nima nič proti bolnikom z Aidsom, samo za soseda ga ne bi imel. Halo??

Žlahta: pregovor Žlahta, strgana plahta, pove vse.

Vseznalost: to je pa to, kar me je zdaj pripravilo do pisanja tega posta. O vseh zgoraj naštetih temah se ne govori, se ne dogajajo pri nas, mi nimamo nič s tem. Pa kako hudiča imamo potem vsi mnenje o teh stvareh??

Kako lahko nekdo komentira zasvojenost z alkoholom, če ne pozna nobenega alkoholika in nikoli ni bil še pijan teden dni skupaj? Kako lahko nekdo razpreda o prostituciji, če ne pozna nobene prostitutke in nikoli ni bili pri nobeni?? Kako lahko nekdo, ki nima svojih otrok oziroma le-ti ne živijo pri njem, pametuje o vzgoji?? Kakšna mnenja so to? kakšno težo imajo? Kaj hočejo ljudje s temi mnenji povedat? So to sploh mnenja, ali so samo fočkanja na post – evo me, tuki sem biu, sem prebrau, sem sm tole pustu.Mene taki nebulozni komentarji res ne zanimajo. Jih niti nočem brat in nočem, da jih sploh kdo piše. Verjamem, da o teh temah veliko ljudi nima izdelanih mnenja, ker se o teh temah ne govori, toda ne puščajte mi pljunkov, ker jih ne bom brisala za vami.

Jaz mnenje imam, ker stvari poznam, ker jih živim. In vem, kaj govorim in za tem stojim. Nisem perfektna, sem samo mešanka in upam, da se me taka perfektnost ne bo NIKOLI prijela. Tisti, ki pa ste perfektni, pa se polijte s čistim vinom.

read comments (13)