Archive for the 'Dajanine zgodbe' Category
Ljuba naša stara mama
Author: Dajana
Na ta Sandrin prispevek sem napisala komentar o mojem zadnjem sprehodu s staro mamo med bloki, in medtem, ko sem ji pisala komentar, sem si rekla, bom raje napisala celo zgodbo o tej moji ljubi osebi…
Zadnjič sem bila s staro mamo – sredi aprila ali v začetku marca – kdo bi vedel. Bilo je popoldan, z otroci sem bila na obisku pri svoji mami, ki je rekla, naj se grem “sprehodit” s staro mamo, saj jo bo jutri odpeljala v nazaj domov.
Kakorkoli, bil je zadnji dan, preden je staro mamo moja mama odpeljala v njeno ljubo Prekmurje. Stara mama prihaja k nam pozimi, zdaj ko je res stara (no, stara mama smo jo klicali že takrat, ko je bila stara toliko kot jaz in je bila pač že takrat moja stara mama) in ne more več skrbeti sama zase… Kadarkoli je stara mama prišla k nam v Ljubljano, in prihaja se mi zdi od leta 2000, se je med bloki izgubila… Read the rest of this entry »
read comments (0)Peter
Author: Dajana
Spoznala sem ga… ko sem šla na razgovor v neko službo. Takoj mi je padel v oči. Visok, korpulenten, v bistvu lep moški. Mislila sem si… uf, upam, da ta človek ni tukaj šef… Pa ni bil šef, temveč kurir. Peter je bil v tisti službi deklica za vse, nekdo, ki je hišnik in šofer in… človek za karjetrebanarediti pač. No, potem, ko sem se sprijaznila s tem, kako je mogoče, da je tak lep, postaven moški kurir, sem premišljevala, kako je prišel sem, kjer je. Najbrž ni bil dober v šoli, starša sta bila gotovo v partiji (takrat, ko sem ga spoznala smo ravno prehajali iz socializma v kapitalizem)… in je pač hodil nekam v službo. Najbrž je bil mojih let, izgledal je mladostno, neopredeljivo od 30 – 50 let, tam nekje…
A nekaj je bilo narobe na tem človeku.
Kako lahko na hitro umreš…
Author: Dajana
Pred osmimi, devetimi leti sem hodila na tečaj skupaj s parom, ki je bil starejši od mene deset, petnajst let. Živela sem na Dunaju, skupaj s svojo majhno hčerko. Delala sem po lokalih in popoldan hodila na tečaj. Moja hči je bila v vrtcu ali pri tašči. Potem sem spoznala svojega drugega moža, zanosila in… seveda nehala hoditi na tečaj. Otrok se je rodil pomladi leta 2001. No, jaz sem čez leto dni dobila še enega otroka…
Ko je Tamauček začel hoditi v vrtec, sem se začela prebujati, iskati službo in iskati ljudi, s katerimi sem bila prej skupaj in… vprašala sem, kje sta Marta in Franz (pri najboljši volji se ne morem spomniti, kako jima je res ime). Nekdo mi je rekel, da je Marta umrla.
Sosed
Author: Dajana
Ko je prišel k nam, smo zavijali z očmi. Včasih je vstopil ne da bi pozvonil… Ko smo šli na morje, smo mu nerade volje dali ključ, da je zalival rože. Komu pa naj bi dali ključ? Ko je imel težave, smo mu pomagali, ga poslušali… a včasih smo rekli kaj čez njega… Kadarkoli smo prišli od kje domov, je bil v garaži. Moj oče je rekel, da on ni njegov pijatelj, pa vendar sta z mamo stalno hodila kartat k njim. Karkoli je mama rabila, je naredil. Še sam se je ponudil. In zdaj, ko se selim, je edini človek, ki mi pomaga. Edini. Pa je “samo” sosed. Hvala ti. 
Zdaj, ko se spet selim
Author: Dajana
… mi gredo tako čudne misli po glavi. Misli od vsepovsod, iz različnih desetletij, vse naenkrat. Se spominjam naše selitve iz majhnega mesteca v Ljubljano. Kot iz majhnega kraja v velemesto. Spominjam se tistega ogromnega, praznega stanovanja. Bila sem stara štirinajst let, hodila sem iz sobe v sobo in sanjarila. In zdaj … po več kot tridesetih letih se spet selim v to stanovanje. Kaj se je vse zgodilo v teh letih! Saga.
Moliš?
Author: Dajana
Sedela sem pri mami na vrtu in gledala, kako s teto hodita naokoli po stanovanju. Pogovarjala sem se z mamo, bolje… hotela sem jo prepričati, da bi bilo treba (že pred desetimi leti) vreči vse polomljene omare, televizije, ki so odveč in ki jih je naskladiščila stran, da pridem lahko jaz z otroci noter… Potem me je mama vprašala, če bom kaj jedla in… se mi je utrgalo. Moja mama… vse, kar ji pomeni v življenju, je hrana in kopičenje stvari.
Utihnila sem in začela moliti. Odkar intenzivno molim, se mi življenje obrača na bolje.
Zaklad
Author: Dajana
Živel je kmet, ki je imel tri sinove. Kmet je delal cele božje dneve in se mučil, sinovi pa so bili leni in mu niso hoteli pomagati. Šlo je še celo tako daleč, da so sosedje sami očetu prigovarjali, naj nažene lene sinove delat. Sinovi so odgovarjali: “Ne da se nam pač.” Ko je bilo vroče, je kmet žel pšenico na polju, sinovi pa so ležali v senci, igrali na harmoniko, pili, jedli in se norčevali iz očeta, ki je delal na polju.
Prišel pa je dan, ko je oče zbolel. Ležal je na smrtni postelji. Poklical je k sebi vse tri sinove in jim rekel: “Sinovi moji, bliža se moja smrtna ura. Zapustiti vam ne morem nič. Povem vam samo, da sem na eni od njiv zakopal zaklad, pa sem pozabil kje.”
Oče je naslednjega dne umrl. Sinovi pa so začeli iskati zaklad. Prekopali so vse njive – podolgič in počez, zaklada pa niso nikjer našli.
Pa je rekel najstarejši sin: “Kaj če bi nasadili vinsko trto, če smo že vse prekopali!”
Pa so nasadili vinsko trto, obrodilo je grozdje. Potrgali so grozdje, iz tega je nastalo vino.
In prešteva najstarejši sin denar, ki ga je dobil od prodaje vina, pa ga prešine in reče: “Saj to je vendar ta zaklad, o katerem nam je naš oče govoril!”
Napisano po spominu. Pravljico sem našla v neki reviji za otroke. Potem sem jo pripovedovala svoji punčki, preden je zaspala.