Archive for the 'Zgodbe' Category
“Vzela si mi ga!”
Author: Ana od srca
Stali sta med rožami, Tinka je postovala dojenčka, Joža je delala šopek. Sredi cvetja, razprtega v vseh barvah in vonjavah, sredi idile …
Naenkrat se je Joža obrnila k Tinki, jo ostro zavrtala s pogledom in trdo rekla: “Vzela si mi ga! Moj je bil!”
Read the rest of this entry »
read comments (0)Čudež
Author: Ana od srca
Čudež!
Po moje je to beseda, ki na vsakega od nas učinkuje na nek poseben način. Morda kdo začuti predvsem dvome, morda se komu zdi čista neumnost to, kar beseda čudež pomeni. Smo pa tudi ljudje, ki v čudeže verjamemo.
Jaz vidim različne čudeže.
Eni so tisti vsakdanji, ki se dogajajo pogosto in pravzaprav čisto pašejo v meje naravnih zakonov. So razložljivi, čeprav neverjetni.
Tako jaz doživljam spočetje otroka, ki je zame vedno znova čudežno, čeprav je čisto naravno in ne presega naravnih zakonov. Vsaj ponavadi ne.
Prav tako doživljam rast v vrtu, posebno klitje novih rastlin iz semen, iz gomoljev, tako doživljam cvetenje in potem rast plodov. Opazujem to dogajanje v velikem spoštovanju in veselju.
Ali pa prelepe sončne zahode, ki do neskončnosti ganejo!
Danes pa želim pisati o nekih drugih čudežih. Verjamem tudi v te.
Read the rest of this entry »
Čutim, da tega še ne smem storiti
Author: Ana od srca
1. avgusta 02, clear blue je pozitiven! Vsa sem navdušena, pretresena, ganjena! Oba sva!! Kljub kupčku otrok, kljub letom, kljub marsičemu, kar je že govorilo proti nosečnosti!
Bila sva srečna, kot dva majhna otroka, brez skrbi, brez misli, kaj vse nas morda čaka, preprosto vesela, srečna …
V začetku septembra sem šla na prvi pregled, zdravnica me veselo sprejme – kako sem vesela, da sem pri prejšnjem otroku prišla v roke prav tej zdravnici … Read the rest of this entry »
Zaradi dveh paradajzov
Author: Ana od srca
Pa kako sta včasih pomembna natančno dva, natančno prav ta dva paradižnika!
Ona pripravlja kosilo. Pobere z vrta vse mogoče, vesela je, ko lahko pripravi precej vrst zelenjave za svoje lačne ljudi.
Z njimi je na kosilu tudi znanec, ki ima blizu samotno hišico, ki jo je ravno začel urejati zase.
Ona ob pogledu na košaro bučk in kumar in stročjega fižola, vmes je tudi nekaj paradižnikov, pravi znancu: Če želiš, ti lahko dam nekaj zelenjave za s seboj!
Read the rest of this entry »
Potujem …
Author: Ana od srca
Vedno sem bila rada doma oziroma blizu doma. Res je, da imam nekaj težav s tem, da ne vem, kje sem sploh doma, se čutim nekako razcufano na razne konce.
A ko sem fizično doma, moj duh potuje marsikje!
Rebeka
Author: Ana od srca
Rebeka je 16-letna deklica, ki se je že rodila s cerebralno paralizo. Starša sta jo ljubeče sprejela.
Pomislim, da je nama z možem rekel zdravnik, ko sva šla z najinima skoraj dva meseca starima dvojčicama iz bolnišnice, naj bova pripravljena, da zaradi hudih poporodnih komplikacij morda K. ne bo nikoli samostojno sedela, kaj šele hodila … In potem sva s hvaležnostjo spremljala napredek obeh deklic, ja, tudi K. je sedela le malo kasneje kot večina otrok in shodila je pri 13 ali 14 mesecih. Res je pol leta kasneje zbolela in za nekaj časa nehala hoditi …
Nebesa v bolniški sobici
Author: Ana od srca
Pediatrični oddelek kirurških strok. Enota za intenzivno nego novorojenčkov. Stojim ob posteljicah svojih dvojčic. Pet dni sta že stari. Prvič ju vidim, prvič ju božam z očmi, več komaj kaj, ko sta obe tako zavarovani pred vsem zunanjim v “toplih” posteljicah. Prvič opazujem deklici, ki sem ju skoraj 8 mesecev nosila v sebi, se zanju bala, mislila nanju … in potem sta se kar odločili priti na svet prav iznenada … Šele peti dan po “cesarskem” rezu sem smela iti za njima v drugo bolnišnico, šele tedaj, na moj rojstni dan, so me premestili.
Iz maminega življenja I.
Author: Ana od srca
Družina moje mame je stara, stara …
Doma imajo ohranjeno listino iz l. 1622, ki govori o delitvi kmetije med dva brata. Priimek in domače ime sta bila ista vse do poroke moje mame, ki je nasledila kmetijo … torej do l. 1958.
Gostoljubje ali pretirano zaupanje?
Author: Ana od srca
Turdus je prišel v neko samotno vas, k prijatelju na obisk, nista bila zmenjena, zgodilo se je bolj spotoma.
Nikogar ni bilo nikjer, ne prijatelja ne žene ne otrok, bilo pa je odklenjeno.
Ko jih po iskanju ni in ni našel, je vzel mobitel in poklical prijatelja. Read the rest of this entry »
A sploh še kdo o meni kaj vpraša?
Author: Dajana
Prišel je v petek. Z vlakom. Tekla sem, da ne bi zamudila. Pomislila sem na tisto tehniko, kako zaustaviti čas, pa ni delovala. On zna zaustaviti čas, jaz pa ne, sem premišljevala. Prišla sem na železniško postajo. Pred uro. Na “prihodih” je pisalo, da je vlak prišel pred petimi minutami. Torej mora biti nekje tu. Premišljevala sem, kje smo se dobili zadnjič. Takrat je bil januar in bila je nedelja. Prišel je s ceste, torej je moral iti po glavnih stopnicah iz postaje navzgor. Grem proti cesti… In že ga zagledam. Šok. Osivel je v tem času, kar ga nisem videla. Ozira se naokoli. Nalašč se ne javim, gledam, koliko časa bo potreboval, da me vidi. Pogleda proti meni, a me ne prepozna, saj imam sončna očala. Nasmejem se. Potem me prepozna. Zakliče: “Dajančiči!” Približam se in ga poljubim na hitrico. Nikoli ne vem natančno, kako naj se do njega obnašam. Oče mojih otrok? Ljubimec? Bivši mož? In vedno, ko začnem premišljevati, da bi bila spet z njim, ker… ko ga dolgo ne vidim in se mi tukaj dogajajo strahote, potem mi je kar prijetno, ko zagledam nekoga, ki je prijazen do mene. Začnem premišljevati… Mogoče pa bi… Mogoče bi spet… Z njim…
Vpraša: “Kje pa sta otroka?”
Jaz: “V šoli”.
On: “Zakaj pa nista prišla sem…?”
Zakaj, zakaj, zato, ker je veliko bolj enostavno, da pridem sama. Njegov spraševalno/obtoževalni ton me že malo ohladi… Takoj se prikažejo slike od prej… Kako me je komandiral… Greva naprej, se zmeniva, da greva peš, saj je samo nekaj postaj z avtobusom. Tako lep dan je. Sonce. Lačen je, nekaj bi jedel. Bilo je grozno, nekaj dni je bil v bolečini, izpulili so mu zob. Pokaže na zateklo lice. Aha. Kadi pa seveda še vedno. Najbolj ogabna stvar na njemu. Ampak, ne rečem nič. Pogledam njegove roke, vse porumenele od držanja cigaret… Ah, poznam to. To je preteklost.
Aha, lačen je. On bi šel kar v McDonalds. A tam je vrsta do vrat. Greva čez cesto, tam imajo dobre čevapčiče. Se spomnim, kako sva v desetem na Dunaju hodila po tržnici. Kako sva kupovala pri tistem Libanoncu… kako se reče že tistim palačinkam, v katere zavijejo faširano meso… falafel. Takrat sem bila noseča s Tamaučico. Libanonca – oče in sin – sta naju vedno glasno pozdravila, jaz pa sem gledala, kaj imajo za jest in premišljevala, da je mediteranska hrana od Balkana do Grčije do Turčije in Bližnjega vzhoda vse povsod enaka. Tiste pistacije… Tiste baklave… Tisti polnjeni melancani… Njami. Enaka hrana, le vsepovsod ji drugače rečejo.
Pa greva v lokal, naročiva. Seveda, kadarkoli sem z njim, občutim pozornost drugih ljudi, ker se pač pogovarjava po nemško. Čakava na to, da bodo naredili hrano in se pogovarjava. A sploh še kdo o meni kaj vpraša? Jasno. Ti si vendar Dajana… Obračam z očmi. Kaj dela ta, kaj dela oni… Zakaj piše na nakazilih pri mojem imenu tvoj priimek. Ah, to… To je napisal Z. Ah, Z… ta ni nikoli kapiral, da pri poroki nisem spremenila svojega priimka. Saj sem mu povedala, pa je pozabil. Zdaj razumem. Pogovarjava se, seveda cel lokal posluša. To mi gre na živce, a… saj smo to že stokrat doživeli.
Opazila sem, da se kadarkoli, ko pride sem, pritožuje nad počasnostjo ljudi, ki delajo v lokalih. No, končno dobi svojo lepinjo s čevapčiči. Seveda tudi čebulo. Čevapčiči so dobri, da mi enega za probat. Greva peš proti domu. Sonce sije močno. Pomlad se je kar naenkrat spomnila, da bo prišla. On pravi, da je na Dunaju že tri mesece sivo nebo. Začne se slačiti. Najprej plašč. Potem pulover. Nobenega sonca na Dunaju. Mraz. Uf, Dunaj… Stresem se ob misli na leta tam… Pogovarjava se, klepetava kot šolarčka, smejeva se in mimogrede sva pred šolo.
Potrkava na vrata od razreda pri Tamaučici. Pride ven, nerodno ji je, sploh ga ne pogleda. Predstavim ga učiteljici. Vsi so kar naenkrat leseni in čudni. Otroci hodijo naokoli in se hihitajo. Učiteljica reče, da je rekla Nina, da kako se bo Tamaučica pogovarjala z očetom, če ga ne razume. Saj ga razume. Govori tudi nemško, povem Nini. Pozdravimo se in si zaželimo lep vikend.
Takoj, ko zapremo vrata razreda, se oče in hči normalno pozdravita. Predstave za druge je konec. Čez pet minut je že tako, kot je bilo vedno.
Joe
Author: Dajana
Spoznala sem ga nekaj dni po tem, ko sem prišla v LA, marca 1996. Najprej sem mislila, da je varnostnik v velikanski stavbi, kjer smo živeli… Videla sem ga večkrat zjutraj, ko sem tekla ven iz stavbe (jaz vedno tečem po stopnicah, seveda in vedno me je groza, da bom prepozna…). Imel je mrki pogled in kadil je… Kadil je v Ameriki, kjer te preganjajo kot hudiča, če kadiš, že to je bilo nenavadno. In imel je brke. Gledal me je tako izpod čela in mislila sem si… Uf, ta je malo čuden, kaj me tako grdo gleda. Da mu nisem sumljiva.
Kasneje sem na moje veliko presenečenje ugotovila, da je Joe supervizor, tam, kjer sem delala tečaj. Aha. In vsi supervizorji, ki sem jih spoznala, so kadili. Oh, ne… Imam šibko točko na supervizorje. Premišljevala sem, kaj me tako strašno privlači na teh supervizorjih. To je… obvladljivost, komunikativnost, imeti situacijo pod kontrolo, govoriti pred veliko množico ljudi brez strahu, točno vedeti, kaj reči v nekem trenutku, nikoli biti v zadregi, imeti kontrolo pred veliko ljudmi, ki stalno nekaj sprašujejo, ne izgubiti živcev. Ja, kontrolirati sam sebe, imeti nadzor nad množico, to je imel tudi Joe.
Med pavzami sem se začela z njim pogovarjati. Spet sem ugotovila, da sem mu všeč in da… Oh… a se jaz lahko pogovarjam s kakšnim moškim, ki ne bi imel v glavi …. madre di dio aaaaaaaa. Aja, v tistem trenutku sem bila poročena z Andreasom, a poročnega prstana nisem imela na roki.
Samo zaljubljena sem bila vanj in zaljubljenost se premosti tako, da se s tem človekom komunicira in se pogleda, zakaj je to čustvo prišlo. Visela sem stalno v tisti sobi, kjer je bil supervizor, kadarkoli sva bili z desetletno Julio tam, sva se pogovarjali in ga hecali. To je vse.
Joe, this tape is for you. I wonder where you are now. 
Ena predbožična iz leta 1991
Author: Dajana
Kathi je oboževala božič. Razlagala mi je, da je to poseben čas in … ah… vsi ti adventni venčki in… vsako nedeljo prižgati naslednjo svečko na venčku. Imela je adventni venček na mizi sredi sobe in enega na oknu. In vsepovsod milijon map in zvezkov in vrečk in papirjev in torb in… Ah… so schoen, ah, es ist wieder Weihnachten… Ah, wie schoen…
Meni božič takrat ni pomenil nič. Doma ga nismo nikoli praznovali. Jaz sem ušla iz vojne… no ja, vojna res ni trajala dolgo… in… čepela sem že pol leta v tem Dunaju in premišljevala, kaj za boga delam tu, kaj za boga vendar delam tu? Moj fant mi je pošiljal srce parajoča pisma in mi razlagal, kako bo šel v Nemčijo na študijsko potovanje… in kako je tam ena punca, ki mu je všeč. Ja, lepo. Kje pa je on? V drugi državi, na drugem planetu. Za devetimi gorami in devetimi vodami. Včasih me pokliče in… ko me kliče, se moram prav prisiliti, da se spomnim vseh teh stvari, ki sva jih skupaj delala, skupnih ciljev, skupnih namenov. Tam, kjer me je moja mati rodila…
Jaz sem vendar pa tu, pri Kathi, v tej sobi, ki smrdi po plesnivem, spim na zložljivi postelji, ki sem jo dobila od Evelyn in… no, ja bolje je že kot tam, kjer sem bila prvič, takoj, ko sem prišla na Dunaj. Tam je bilo tako mrzlo, čeprav je bilo poletje in sem se pokrivala z vsemi odejami, ki sem jih našla. Tam sem se tudi spraševala: Pa kaj zaboga delam tu? Kako je bilo šele tisto stanovanje razmetano… In kako agresivno sosedo sem imela. Enkrat sem sesala ob osmih zvečer in mi je prišla ena soseda razbijat, da bo poklicala policijo…
Tu, pri Kathi na Davidgasse je sicer mirno, razen, da morava vsako noč poslušati kričanje iz sosednjega stanovanja, kjer mlad par divje seksa. Seveda srbski… Avstrijskega ali nemškega še nisem slišala kričati med seksom. Ali sploh seksajo? Se hecam… Kathi je rekla, da jima bo rekla, če sta lahko tišja. Joj, bilo je res grozno, kot da bi bila v najini sobi, le, da ju nisva mogla videti… Njena mama bo prišla čez nekaj tednov na obisk in ne bi rada, da bi kaj takega slišala. Tam pri Kathi sem bila mesec, dva, ne spomnim se natančno. Spominjam se večerov z Andreasom. Andreas je bil supervizor na tečajih, kamor sem hodila.
Bil je… ah, kako je to možno, da na začetku vidimo popolnoma drugačno sliko kot čez deset let… Ali ravno narobe? Pomembno je vendar gledati začetek in ne konec. To, kar je bilo prej. No, ampak zato pa smo prišli nazaj na ta svet, da vedno vse doživljamo na novo in da ne pozabimo, kako strašno lepo je vedno na začetku. Vsak večer sem čakala, kdaj bo že enkrat zaključil s svojo službo in potem sva se iskala po tistih sobah. No, saj sem vedela, da bo prišel k meni, takrat je seveda deloval magnetizem. Ko sta dva človeka zaljubljena, sploh ni potrebno nobenih besed – kje, kdaj, kam… enostavno privlačita se, prideta drug do drugega.
Potem sva šla ven, hodila tam naokoli po desetem becirku, šla na najboljši sladoled na Dunaju k Tichyju… se držala za roke in se pogovarjala. Samo to. Nobenih poljubov, nobenih dotikov. Samo ta občutek. In bilo je tako lepo. Ni bilo nobenih vojn, nobenih sedanjih, niti bivših ljubimcev – enostavno izborila sva si košček svobode samo za naju. V času, ki je bil prej in potem grozen. Bila sva v bistvu v očesu hurikana. Enostavno se nisva dala motiti. Ja, bilo je kratko, a bilo je.
Potem me je pospremil domov, h Kathi. Dolgo sva se pogovarjala pred njenim stanovanjem. Zdaj se ne morem spomniti, o čem sva se pogovarjala, a sva se… V glavnem sva oba uživala… tisti občutek zaljubljenosti. Ah…
Kathi je seveda šla spat že prej in drugače, kot da bi jo zbudila, ni šlo, čeprav sem hodila po trepalnicah. Njeno stanovanje je imelo samo dve sobi. Iz hodnika si prišel v kuhinjo in iz kuhinje v spalnico, kjer sva spali midve. Prišla sem v sobo, srce mi je razbijalo in škilila sem skozi okno, kamor je Andreas prišel potrkat, preden je šel. Kathi se je živčno obrnila v postelji in glasno zanergala. Jaz sem bila pa čisto tiho, srce mi je razbijalo in utapljala sem se v občutku zaljubljenosti (haha, kot Andreasova hči čez šestnajst let, tukaj na koncu).
Kathi je vsako jutro zbudila njena mama okoli sedmih. Pogovarjala se je v meni nerazumljiven jeziku… v štajerskem dialektu… Stanuje nekje na Štajerskem, na meji s Slovenijo. Vse je bilo na o: Jo, jo… joj, kako bi jaz takrat spala. Onidve pa …jooo, jooo. Kathi je imela Andreasa zelo rada, zato ni nič rekla, ker sva jo vsak dan zbudila. Ene dvakrat me je zelo nadrla, no, potem pa sem se jaz od tam izselila, pa se zdaj ne spomnim kam… Aha, k Tonku… Joj, tam je šele bilo…
Kakorkoli želela sem napisat nekaj o božiču. Zapomnila sem si te adventne večke pri Kathi. In njeno vzhičenje in pričakovanje, ki ga nisem razumela. Predbožično pričakovanje. Ah, kakšno razburjenje. Ko si spet otrok, ko vidiš svet v čudoviti luči. Ko pričakuješ, pričakuješ… Kje smo praznovali božič in novo leto… ne vem. Morda sem bila doma… V Slovenijo sem prišla maja naslednje leto.
:::::::::::::::::::::::::::::::::
Odlomek iz moje druge knjige, ki opisuje obdobje 1990 – 2000. Naslova še ni. Vse skupaj nastaja sproti. Najprej na blogu. 
Kako sem se počasi spuščala nazaj v svoje telo
Author: Dajana
Lebdela sem nad križiščem, ki je pred podhodom v Tivoliju, desno od mene je bil Železničarski zdravstveni dom. Kar naenkrat sem ugotovila, da sem v zraku – skoraj vzporedno z mostom, kjer je železnica oz. še višje. Zavzemala sem ves prostor nad križiščem, bila sem višje od hotela Lev. Bila sem… cela v tem križišču. Kar naenkrat se tega zavem. Mislim si, kaj za boga delam tu v zraku, sem mrtva ali kaj? Pogledam navzdol, spodaj sem bila jaz… se pravi moje telo… Poleg mene je hodil Mare.
Počasi sem se spuščala navzdol v svoje telo. Hodila sva peš, moje roke so bile krvave, vsa sem bila krvava. Tudi Mare je bil krvav. Govorila sem počasi. Govorila sva… jaz sem seveda nekaj dramatizirala. Da sem stara že petindvajset let in da je moje življenje uničeno. On pa… ni veliko govoril. Kimal je in me stiskal za roko.
“Kje sem, kaj se dogaja”, se sprašujem. Ugotovila sem…, se pravi moj drugi jaz, ta, ki ga je bilo polno križišče je to ugotavljal… da odhajam domov iz pijanke, ki smo jo imeli z Italijani v Makslnu. Aha, spet sem popila preveč alkohola. Že spet sem sestavljala skupaj slike iz filma, kar se mi je v zadnjih desetih letih gotovo stokrat zgodilo. Že spet alkohol… že spet za nekaj ur ne vem, kaj sem počela… Grem nazaj po svojem časovnem traku in se spomnim, da me je klicala prijateljica, da so prišli naši prijatelji iz Mester in da se dobimo v Maksiju. Najprej smo bili v Maksiju spodaj, kjer se je zbrala vsa klapa. Prijateljica je prišla z nekim Maretom, ki ga je določila, da bo “pazil name”, saj sem imela že spet obdobja uničevanja. Pred kratkim me je pustil fant, s katerim sva bila sedem let skupaj. Dovolj dober razlog, da sem pila en albanski konjak za drugim in da se mi je po petem utrgal film. Ali že prej? Kdo bi to vedel. Dogodek je skakal eden v drugega. Ko sem žalostna in zastrupljena z alkoholom, postanem zelo samo-destruktivna. Kar nekajkrat sem se zalotila, da v takem stanju vzamem kozarec, ga razbijem in črepinje, ki mi ostanejo v roki, močno stisnem…
Spominjam se, da smo sedeli pri mizi in jaz sem spila tretji ali kateri že konjak in začela govoriti po italijansko (vedno, ko preveč popijem, govorim po italijansko…). Kar naenkrat sem prijela kozarec, ga zdrobila in stisnila pest. Kri je špricnila naokoli, nekdo me je prijel za roko in šel z mano na stranišče. Naenkrat so se na stranišču od nekod pojavili Korejci, ki so bili takrat v Ljubljani na lutkovnem festivalu ali nekaj podobnega. Vsepovosd po tleh pred Makslnom in pred Šubičko so bili krogi, kjer je pisalo, da je lutkovni festival v Ljubljani… Korejci so mi dajali zavoje na roko, jaz pa sem jih trgala dol. Govorili so mi nekaj po korejsko, jaz pa sem jim odgovarjala po italijansko in se jim smejala. Hotela sem, da mi teče kri in uživala v teatru, ki sem ga delala. Res uživala. Ah, kri mi teče. Ah, samo, da sem naredila vtis. Vtis… Ko pomislim zdaj na to, se mi obrača želodec. Potem se ne spomnim več, naslednja stvar je bilo tisto lebdenje nad križiščem.
Z Maretom sva torej hodila po Celovški in globoko debatirala o življenju. V nekem trenutku sva se začela poljubljati. Potem sva se poljubljala vse do doma. Šel je z mano do doma in mi rekel, da me bo poklical.
Naslednja stvar, ki se je spomnim, je bila zjutraj ob sedmih, ko sta prišli v mojo sobo mama in sestra, prižgali luč in začeli kričati in mahati z rokami, kaj da je z mano, če sem v redu. Nisem razumela, kaj je. Stene stanovanja so bile krvave, tako kot moje kavbojke in moj pulover. Rekli sta, da je v moji sobi tako smrdelo po alkoholu, da ju je skoraj vrglo ven. Prijateljica mi je kasneje rekla, da je bil Mare tudi popolnoma krvav. Mare me je poklical čez en teden. Bilo mu je nerodno, meni tudi.
Dovolj ponižujoče, da je bilo to zadnjič, ko sem bila pijana. Zadnjič ever.
To se je zgodilo aprila 1988, napisano je bilo maja 2006. Tole pesmico poslušam pa zdaj.
Hollywood Boulevard
Author: Dajana
Torej prišla sem na Franklin Avenue in potem je šel nekdo z mano do kraja, kjer sem spala. Bil je nek stari blok, kjer je bilo ogromno sob in vsaki sobi so bile tri postelje. Bilo je v začetku marca in na Floridi, od koder sem prišla, je bilo 21 stopinj. Tu pa je bilo mrzlo, čeprav sem zaprla vsa okna. Soba je izgledala čista, pohištvo pa izrabljeno in staro. A bila sem utrujena in zelo me je zeblo. Za pokrivanje je bila samo ena tenka odeja. Dala sem nase vse puloverje, ki sem jih našla v kovčku in se na koncu še pokrila s plaščem. Končno sem nehala drgetati od mraza. Legla sem na posteljo ob zidu, za katero so rekli, da je moja, in zaspala.
Zjutraj sem odšla ven. Zunaj je bilo že ob osmih zjutraj žgoče sonce. Bila sem že v New Yorku in na Floridi, tako, da sem od Los Angelesa, sploh pa od Hollywooda pričakovala resnično nekaj posebnega. Hodila sem proti Hollywood Boulevarju in opazovala okolico. Od daleč sem videla tiste visoke palme, ki jih vidimo na razglednicah iz Hollywooda. Na desni je bil hrib, kjer piše Hollywood. Na cesti je bilo veliko smeti. Prišla sem do tiste slavne ulice, kjer so na cesti zvezde ameriških umetnikov (Walk of fame). Zvezde na strani, kjer sem hodila jaz, so bile še prazne, čakale so, da bo nekdo napisal nekaj nanje. Na eni strani ceste sem zagledala en velik kup smeti. Ker mi je bilo to čudno, sem prečkala cesto, da bi si to bližje ogledala. Ko sem prišla bližje, sem videla oko, ki je gledalo iz tega oblečenega in zelo smrdljivega kupa. Zmrazilo me je. Tisto bitje je sedelo tam na pločniku in imelo je odprto samo eno oko. Usta je imelo odprto, iz njega je štrčelo nekaj zob. Pod njim je tekla majhna lužica, kar pomeni, da to bitje tam tudi lula. Gledala sem v oko in nič ni kazalo, da me je odprto oko registriralo. Šla sem naprej. To bitje je resnično kazilo mojo predstavo o lepih in bogatih ljudeh v Hollywoodu.
OK, to je samo zgodba, ki se mi je pokazala ob tem prvem preblisku. Ostanimo v Hollywoodu. Ja, tisto bitje na tleh je bila moja prva šokantna slika o njem. Nikjer lepih zveznikov, samo zvezde na cesti, smeti, veliko debelih ljudi, medtemi predvsem črncev in prišlekov iz Mehike. Aja, to bitje na tleh je bila ženska in črnka.
Nekaj dni kasneje sem šla na pošto in se mi približa mlada črnka in me vljudno vpraša: »Oprostite, imate en dolar zame, rabim za tampon.«
Napisano septembra 2006. Nadaljevanje tega.
Prihod v LA
Author: Dajana
V Los Angeles sem priletela iz Floride. Na letališču sem vzela taksi. Taksi je bil tak velik, kot kombi, ker vozi veliko ljudi, ki gredo v smeri Uptown. V Los Angelesu nimajo podzemeljske (mogoče zaradi tega, ker je zelo potresno nevarno področje?) in se moraš peljati z mestnim avtobusom ali s taksijem, da sploh kam prideš. Podoben problem, kot v Ljubljani. Če nimaš avta, moraš z avtobusom, ki je počasen kot polž. Ogromno, razvlečeno mesto. Dolgo, dolgo smo se peljali. Taksist tudi sam ni točno vedel, kam mora peljati, zato je stalno nekaj spraševal.
Ampak, zanimiv je bil pogovor v avtu. Tisti, ki so že bili tam, vedo, da je to mesto, ki živi za show-biz in za Hollywood. In da je tam zelo veliko ljudi, ki se ukvarjajo s filmom, bodisi kot igralci, menegerji, agenti itd. Kakorkoli, v taksiju, sta spredaj sedela še dva moška in zadaj z mano ženska, izgledala je malo starejša od mene. Ves čas je bila tiho. Iz pogovora med moškima spredaj sem ugotovila, da je eden Anglež. Bil je bolj zanemarjenega videza, s sabo je imel kitaro; drugi pa je bil domačin, ki mu je odgovarjal na vprašanja in mu razlagal o življenju v Ameriki. Takoj se mi je zazdelo, da je Anglež prišel iskati svojo srečo v Hollywood. Obnašal se je zelo spoštljivo do vsega ameriškega in se čudil vsemu (joj, kako me je spominjal na Slovence, ki se hlapčevsko obnašajo, če pride kakšen, ki govori angleško, k nam…).
Tisti drugi pa je bil Američan, debel, tak easy, kot ga pač imamo v glavi o Američanih. Po moje je Anglež hotel malo več izvedeti o možnostih za kariero, pa si ni upal naravnost vprašati. Tako sta govorila in govorila, in midve zadaj sva pač morali hočeš nočeš poslušati. Govorila sta največ o glasbi. Anglež je razlagal, da igra v nekem bendu in je spraševal Američana, kako bi prišel tu do kakšnega dela. Oba sta bila navdušena nad Ericom Claptonom.
Anglež ga je vprašal: “A je tu kakšen poceni hotel?” Mislila sem si: joj, joj, pa nisem samo jaz tista, ki nikoli nima denarja in išče vedno samo najbolj poceni hrano in hotele itd. Američan mu je odgovoril: “Ja, tukaj jih je veliko, najbolje, da greš na tointo avenijo”. Anglež očitno sploh ni vedel nič o LA-ju, se sploh ni pozanimal in je šele v taksiju spraševal za prenočišče.
Potem je taksist ustavil in ženska, ki je sedela poleg mene je odprla vrata in vstala iz sedeža. Preden pa je zaprla vrata, je rekla: “No, kavboja, v tej hiši stanuje Clapton, na drugi strani pa tainta (pozabila sem kdo). Pa lepo se imejte in tebi želim vso srečo!”, je pokazala na Angleža.
Mi smo se odpeljali naprej. Naslednji je izstopil Američan. Anglež pa je bil potem ves čas tiho. Čez čas je taksist rekel: Tukaj je Franklin Avenue. Izstopila sem tudi jaz in rekla preostalemu kavboju: “Good luck!”.
Napisano 26.9.2006