Kata's

E – knjiga

Dragi bralci!

Tisti, ki spremljate moj blog, vidite, da dogaja, dogaja. Ne samo, da sem vas osrečila z Ano in s Katarino.   Vidite tudi vizualne spremembe. Vsak dan se dogaja nekaj novega tukaj. Malo hitreje blog tudi že laufa, ane? Tako, da… vse bolje nam gre.

Problem je v tem, da imam jaz stalno zgodbe v glavi, ki me mučijo, dokler jih dol ne napišem. In ne gre za kakšne izmišljene zgodbe, gre za moje zgodbe z resničnimi ljudmi. Tudi z nekaterimi od vas, ki zdaj to berete. Prav gotovo vem vsaj za dva bivša partnerja, ki redno hodita prebirat moj blog (pozor: znam brati misli, zadnje čase se mi odpira tretje oko, sem jasnovidna in telepatska – tako kot vsak drug človek, le da tega pač ne zatiram več)… Prav gotovo imam čuden občutek, če o tem pišem, da vem, da to nekdo, ki sem ga strašno ljubila (in ga seveda še vedno)…  zdaj to bere. In nič ne komentira. No, hvala, kaj naj pa napiše? Ja, super, da si to o meni napisala.   Morda pa išče, kje bom kaj napisala o njem?

Joj, zdaj se spomnim ene zgodbe z G.jem (ta zgodba je o njem) … Enkrat sem mu omenila, da pišem knjigo o mojem življenju na Dunaju in da on tudi nastopa v zgodbi. Joj, dol je padel. A o meni si pisala? O meni? A res? Ja, super. …. To mi pravi, kako smo ljudje obsedeni s svojim odtisom. Kje se bomo pojavili. Če bomo kje v cajtngu, na televiziji, ali najnoveše… pri Dajani na blogu…. Hej, sem v tvojem blogu, torej potem pa res obstajam?

Kakorkoli… zmanjkuje mi časa. Imam dve knjigi, ki ju je treba dokončati. Imam otroke, ki potrebujejo mojo pozornost. Imam… milijon drugih stvari, ki pač morajo biti rešene. Ampak, zadnje čase sem odkrila, kaj je smisel  moje eksistence tu … Tukaj je en post, ki piše o tem, kaj je smisel našega življenja, je v angleščini, preberite si malo, res vredno razmisleka – zakaj smo tu, smisel našega življenja itd.

Moj življenjski smisel je… učenje, pomoč drugim pri razreševanju njihovih problemov. Zato moram pisati. Ne da moram… fajn mi je. Zasvojena sem s tem, odvisna sem od tega. To me bremeni in če napišem, se počutim bolje, saj se rešim ene od teh zgodb, ki jih imam v glavi. Imam pa jih ogromno in stalno se spreminjajo. Stalno.

No, pa sem se odločila odpreti novo kategorijo in pisati zgodbo v nadaljevanju in najprej na blogu. Enostavno nimam živcev odpirati word, pa iskati, kje je kaj, pa pisati tastaro knjigo do konca, ko je tukaj že nova zgodba. Itak so vse moje knjige narejene na pol in nedokončane. Mogoče se bo kdaj pojavil kakšen junak ali junakinja, ki bo vse to uredil in naredil do konca….  Ali pa ne. Meni je pomembno, da napišem. Ko bom napisala do konca, bom že posortirala.

OK, kje naj začnem s to novo… Najprej sem razmišljala, da bi napisala o tem, kako sem s taščo prekinila vse stike. Ali bi že prej začela. Nekaj zgodb je na blogu o tem že napisanih. OK, jih bom našla in dala v kategorijo e-knjiga dajana ena. Uf, kako neromantično, a mora biti nek sistem, ane?

Ajt. Mudi se mi pisat!