Dulce Pontes je portugalska  pevka.

Meni posebej všeč v pesmi Your love,  Lagrima, O Mare e tu…

slika: internet

V Oni sem pred dvema letoma brala intervju z vnukinjo Antona Codellija, ki živi pri Dunaju, Livijo Barbo Reden. Kdo od vas ve, kdo je bil Anton Codelli? Kdo ve, da se Kodeljevo imenuje po njem? Kar me je šokiralo, ni bilo to, da je rekla, da se čuti Slovenko, saj je vendar vedno bila Slovenka po srcu. Šokiralo me je to, da o tem nimamo pojma. Ti ljudje so bili po letu 1945 izbrisani. Tako, kot so bili izbrisani nekateri drugi po letu 1991. To je vendar naše plemstvo. Na to smo lahko ponosni! Na take ljudi so po vsem svetu ponosni. Naš znanstvenik. Ja, jasno, da je govoril tudi nemško in italijansko, saj je živel v drugem času. Takrat je bila na tem prostoru vse ena država. To je naša zgodovina, ravno tako kot je Franc Jožef bil naš cesar, pa čeprav je v zgodovinskih učbenikih označen za Avstrijca. Kakšnega Avstrijca vendar! Umrl je takrat, ko Avstrija sploh še ni nastala. Imejmo vendar malo ponosa. Ravno tako je Avstrijec, kot Slovenec, kot Čeh, Slovak, Madžar, Hrvat.

Odlomek iz One – naslov članka: Nikoli več ne bi živela v gradu, avtor članka: Helena Peternel Pečauer

Vaša mati je bila najstarejša hči barona Antona Codellija, Carmen. Oče je bil iz plemiške družne Barbo.

Tako je. Veste, oba rodova sta živela na slovenskih tleh že tri stoletja. Zlasti Barbovi so bili izjemno zavedni Slovenci. Bili so celo deželni poslanci na Dunaju in so vedno zastopali izključno slovenske interese. Vsi otroci so bili vključeni v Sokol. Moj oče je res z vsem srcem ljubil Slovence. To je prenesel tudi name.

V uradnih dokumentih imam zdaj napisan priimek Reden. No dobro, tako se pišeta moja otroka, to je priimek mojega moža, toda jaz si bom čim prej spet uredila dokumente na dekliški priimek. Ime Reden mi je vselej zvenel preveč nemško. Kmalu po osamosvojitvi Slovenije sem vložila prošnjo za državljanstvo. Kar nekajkrat so me zaslišali, morala sem prinesti goro papirjev. Dvakrat so mi prošnjo zavrnili, tretjič pa sem državljanstvo le dobila. Najbrž sem se uradnici zasmilila. (smeh) Ne, ne, končno sem bila rojena v Sloveniji.

Članek v Gei o baronu Codelliju: njegova Afrika in skrivnost Bele boginje

Vera je bila v obdobju, ko še ni bila gotova ali so ji všeč moški ali ženske. No, imela je veliko prijateljev. In bilo je veliko ljudi, ki jih je oboževala. In nekaj ljudi je bilo, ki jih je še posebej častila… Na nekaj ljudi je bila tako nora, da se je zdelo, da bi lahko naredila za njih karkoli. Karkoli. Eden izmed teh ljudi je bila Ona…

Vera je bila zaljubljena v Ono, a ji tega ni hotela povedati. Ona je bila vse, kar si je Vera želela biti. Ona je nosila točno taka oblačila, kot si jih je Vera od vedno želela nositi. Ona je imela tak smisel za estetiko, kot Vera, le da Vera ni imela denarja, da bi ga uresničila. Ona je imela denar. In Ona je imela fanta, ki je naredil zanjo vse. Nanj je bila Vera ljubosumna… Ona… ah… Vera si je želela, da bi bila moški, da bi lahko spala z Ono, seksala z njo. Da bi jo občutila, se je dotikala… Vera je Ono hotela imeti, jo posedovati.

Premišljevala je o vsem tem, ko se je čisto nalahno vrtela tam v tisti kleti. Muzika je pravkar udarjala nekakšen sladkobno mračni erotični beat. In… pojavila se je Ona. Kot da bi brala njene misli! Se ji približa… Reče: “Živjo” in… jo začne poljubljati…

Vera je v prvem trenutku pomislila… Uf, kaj bodo pa rekli… Kaj klinc ma kdo kaj za reči, če gre za ljubezen? Vera in Ona sta se poljubljali in ko je erotični beat odbrenkal svoje akorde in se spremenil v ceneni pop, jo je Ona narahlo odrinila od sebe in odšla k svojemu fantu, ki ni videl, kaj sta počeli. Vera je ostala sama in osramočena na sredi plesišča. Dve punci sta jo gledali z odprtimi usti… Vera ju je grdo pogledala in zbežala s prizorišča.

Zunaj je bil sneg. Šla je peš domov in bila je vesela, da je sneg, ker je v njej vse gorelo…

1. Pogosto pranje rok – obvezno, znano že vsem!

2. Pristop “Roke stran od obraza”! Kontrolirajte se in se čim manj dotikajte obraza z rokami (edino če nameravate jesti – tu je seveda pribor ali ko se umivate). Oklofutali pa se najbrž ne boste.

3. Dvakrat dnevno izpirajte grlo s slano vodo (ali pa z Listerini, če ne zaupate soli)… H1N1 potrebuje 2-3 dni po iniciirani infekciji v grlu /nosni votlini, da se razmnoži in pokaže karakteristične simptome. Enostavno izpiranje preprečuje širjenje. Na nek način ima izpiranje s slano vodo enak učinek na zdravo osebo, kot ga ima Tamiflu na inficirano. Ne podcenjujte te enostavne, močne in poceni preventivne metode!

4. Podobno z zgoraj navedenimi 3 točkami, čistite vaše nosnice najmanj enkrat dnevno s toplo slano vodo. Ne more biti vsakdo dober v Jala Neti ali Sutra Neti (zelo dobra Yoga asane – za čiščenje nosnih votlin), je pa močno izpihanje nosu in brisanje obeh nosnih votlin z vato močno natopljeno v topli slani vodi zelo učinkovito pri zniževanju virusnega širjenja.

5. Okrepite svojo naravno odpornost s hrano, ki je bogata z vitaminom C (predvsem citrusi in zelenjava). Če imate dodatke v obliki tablet vitamina C, preverite, da vsebujejo le-te tudi cink, ki poveča absorbcijo vitamina  v telo.

6. Pijte kar največ toplih napitkov (čaj, tudi kava in drugo). Topli napitki imajo enak efekt kot izpiranje, vendar v nasprotni smeri. Oni izpirajo oz. »odplaknejo« razmnožene viruse iz grla v želodec, kjer le-ti ne morejo preživeti, se razmnoževati ali nam drugače škodovati. Posredujte še komu to obvestilo. Nikoli ne veste, kdo se je pripravljen sam obvarovati pred virusom in morda ostati ŽIV zaradi tega…

Abraham odgovarjajo na vprašanje o tem, do koliko tega, kar smo živeli, imamo dostop. Človek ima dostop do vseh svojih prejšnjih življenj.  Večinoma se te izkušnje nalagajo in nam preprečujejo, da bi imeli do njih dostop. Če bi skušali obuditi le izkušnje enega samega prejšnjega življenja, bi to zahtevalo celo sedanje življenje, da jih obudi.

Na ta svet smo prišli zato, da ustvarjamo novo, ne pa da prežvekujemo nekaj, kar je že zdavnaj minilo. Pri tem nam pomaga izkušnja s tem našim velikim – širokim – kumulativnim bitjem – našim notranjim Jazom – kot znanje, ki prihaja iz vsega tega.

Kaj so fizične prednosti, če odpremo svojo preteklost? Izkusite večjo energijo. Morda ne ravno na začetku… Na začetku, ko se dogaja  usklajevanje energije, lahko začutimo izgubo energije. Toda, ko so vaše energije popolnoma usklajene z vašim notranjim Jazom, lahko izkusite brezmejno energijo. Ste bolj živi, dobesedno. In hitreje lahko spremenite vaše misli v fizično protivrednost. Če pogledamo telo -  v smislu, da potrebujete pomoč, osvežitev, vse to boste hitreje dosegli s tem, da se uskladite s svojim notranjim Jazom.

::::::::::::::::::::::::::::::

Opomba: Esther Hicks je medij, ki “posoja” svoje telo nefizični entiteti z imenom Abraham (ni samo ena oseba, zato pišem v množini).

Nekaj filmčkov, povezanih z otroci:

- child-hood

- The gratest gift you can give to your child

- Uplifting your children

- How to be the perfect parent?

»Pri nas, z redkimi izjemami, najdeš predvsem primitivno svinjanje. Ne razumem. Kot da je že v našem nacionalnem značaju, da hočemo grdo. Kot da hočemo izbrskati grdo. V imenu lepega, v imenu resnice, pravice in kar je še takšnih lepih parol.« Vesna Milek pravi, da Požar sploh ni bil tako strašen, kot so blogerji. Zapisal je samo tisto (strašno?), kar je že v nas. Se strinjam. Mi, ki smo vse to preživeli in ostali in obstali na svojem strežniku, smo zdaj močnejši, saj nas ne more nič sesuti, še najmanj pa tisti, ki ne znajo napisati več kot deset različnih besed. Vse to, o čemer govori Vesna Milek, mi je tako znano…

Pa pojdimo dvajset let nazaj, ko je bil še socializem. Kako smo se pogovarjali takrat? No ja, takrat je bila slovenska pomlad, štiri leta pred osamosvojitvijo. Treba je iti trideset let nazaj, v sedemdeseta. Kako so komunicirali takrat? Vsi smo morali razmišljati enako. Tisti, ki je govoril ali pisal čez oblast, je imel probleme. Velike. Bila je ena stranka, ena partija. Ki je delala v imenu delavskega razreda, no ja, v imenu oblasti. Govorili so eno, delali drugo. Imeli so popolnoma vso oblast. Zdaj, ko se približujejo volitve, se spomnim, kako smo »volili« predsednika predsedstva republike Slovenije. Bil je samo en kandidat, že vnaprej se je vedelo kdo bo in že vnaprej se je vedelo, da ga bo delavski narod podprl. Kako smo imeli oprane možgane, sem opazila šele na fakulteti, kjer so me učili o samoupravljanju, pa o ostalih sestavljenkah socializma, ki enostavno niso funkcionirale. Kako smo imeli oprane, oz. kako jih imamo še sedaj, opažam šele ko vidim, koliko nostalgije je za temi časi. Ljudje ne razumejo, kaj je bilo pravzaprav narobe in pravijo, da je bilo v socializmu bolje.

Pravzaprav se stalno pojavlja ta nostalgija za socializmom. In kdorkoli začne zagovarjati socializem na blogih, se od nekod najde drugi, ki trdi, da je bilo v socializmu grozno, ker nekaj časa ni bilo pralnega praška, čokolade Nestle, kave in ker smo imeli sistem vožnje par-nepar. Ne, v kapitalizmu nam ni bolje zato, ker imamo vsega dovolj in preveč in ker ljudje ne hodijo več nakupovati v Graz in v Trst, ampak hodijo Hrvati, Italijani in Madžari k nam v BTC. V kapitalizmu nam je bolje, ker imamo več svobode komuniciranja. Samo zato. Človek najbolj potrebuje komunikacijo. Svobodo kominiciranja. Ampak svoboda komuniciranja ne pomeni, da tudi zdaj ni nobene cenzure in da lahko človek zdaj vse pove in razširja okoli laži.

Človek lahko preživi ob kruhu in vodi, pravzaprav mu obilje hrane prinese samo debelost in razpad vrednot… V socializmu nisi imel glede govora nobene izbire. Moral si hvaliti tisti sistem ali pa si imel uničeno kariero. Ajda Kalan je izgubila službo na televiziji, ker ji je izza obleke pokukal križec na verižici. Ja, zaradi takih trivialnosti, so ti uničili življenje. Ali pa so si stvari o tebi enostavno izmislili. To počnejo seveda tudi v kapitalizmu, ampak tukaj imaš več priložnosti za obrambo.

Kaj je prinesel kapitalizem? Odprl je komunikacijske kanale. Kar naenkrat so ljudje lahko začeli govoriti. Prej so morali petdeset let molčati. Potem pa se je kar naenkrat odprlo in iz vseh strani je izbruhnilo. Kaj? Sovraštvo, ki je dolgo tlelo v ljudeh. Iz vseh strani – povsod – najprej z nedolžno Lady in co. Potem s Požarjem. Nato pa z internetom. Najprej na forumih, potem na blogih. Kamorkoli se obrneš, povsod vidiš sovraštvo. To je to, s čimer ljudje zamenjujejo lepoto življenja v socializmu. Tega v socializmu sploh ni bilo. Tam se sploh ni govorilo, ni se smelo govoriti. Če si hotel kam priti, se kam pririniti, nisi smel imeti svojega mnenja, samo kimal si lahko. In to je to, kar ljudje pozabljajo in kar je prišlo na dan. Slovenci se ne znamo kregati. Kar je res. Slovenci se ustrašijo, ker mislijo, da bo, če se bo kdo skregal, umrl. Slovenci morajo biti tiho, ker napačno mislijo, da če si tiho, se ne kregaš, ni konfliktov in je pač vse v redu. Pa ni tako – to je le videz! Zakaj so kar naenkrat izbruhnile na dan tabu teme, kot so seks, pornografija, pedofilija, homoseksualnost. Ali tega v socializmu ni bilo? Bilo, a o tem ni nihče govoril. Kot da ne obstaja. Zato pa so se te stvari »terapevtsko« pojavljale v umetnosti . Nekje je pač moralo priti ven. Danes pride pač po internetu in to lahko vsak naredi. Tako, kot ni smelo biti v Jugoslaviji več narodov, ker ni smelo biti religije. Vse to je bila konkurenca oblasti in zato kot da ni obstajalo. Zato se je, takoj, ko je umrl Tito, pojavil nacionalizem, kar pomeni enostavno sovraštvo do drugih narodov. In šovinizem itd. Se spominjate Titovih govorov, kjer je govoril o nacionalizmu in šovinizimu? Točno to je potem izbruhnilo. Čeprav so strašno močno prikrivali, ni šlo. Tega se ne da prikriti!

Še nekaj o socializmu – kapitalizmu. O brutalnosti. Pravijo, da je kapitalizem bolj brutalen, kot socilizem. To se samo zdi, zato, ker je socializem prikrito brutalen. Tega se ne vidi. O tem se ne govori. Kar ne pomeni, da ne obstaja. O tem se ni smelo govoriti. In ker se ni smelo govoriti, ogromno ljudi sploh ni vedelo, kaj se dogaja in je enostavno verjelo pravljicam, ki jih je širila vrhovna oblast. Kar ne pomeni, da sem recimo jaz osebno zadovoljna s stanjem, ki ga imamo. Jaz temu, kar imamo, pravim blagi totalitarizem. Želim si, da bi prišli na višjo stopnjo kapitalizma.

Napisano 15.8.07

]]> http://www.dajana.si/razlika-med-socializmom-in-kapitalizmom/feed/ 7 http://www.dajana.si/pri-nas-vlada-diktatura-malomescanstva/ http://www.dajana.si/pri-nas-vlada-diktatura-malomescanstva/#comments Thu, 05 Nov 2009 13:52:10 +0000 Dajana http://www.dajana.si/pri-nas-vlada-diktatura-malomescanstva/ Prej je bila dikatura proletariata, zdaj pa je diktatura malomeščanstva (o razliki med socializmom in kapitalizmom sem pisala tu). To so ljudje, ki so na oblasti, ki so povprečni in ne pustijo bolj inteligentnim na njihova mesta. To so ljudje v medijih, ki forsirajo najbolj debilne novice in nas spreminjajo v robote. To so ljudje v kulturi, ki so med sabo skregani in ne pustijo ustvarjalnim ljudem ustvarjati, temveč njihovim prijateljem. To so ljudje, ki so se ustoličili na svojih položajih in se zdi, kot da so zlepljeni z njimi in sploh ne morejo pomisliti, da bi bilo lahko kako drugače. To so tisti, ki take ljudje sprejemajo kot nekaj danega in si sploh upajo pomisliti, da bi lahko bil nekdo drug na njihovem položaju. Ja, spremeniti bi morali vzorec razmišljanja. To pa je težko. Ljudje na položajih so… na njih do smrti. V Avstriji je tako, da ko prideš nekam v službo, ti izračunajo, katerega dne boš šel v penzijo. Tudi pri nas postaja tako. Pri nas se zakoni o medijih ne upoštevajo, saj lahko užalimo tiste, ki so za popolno svobodo in objavljajo lahko vsako vulgarnost, saj je to vendar cena svobode. Problem je v tem, da ljudje ne razumejo, kaj pomeni pojem svoboda. To ne pomeni objavljati povsod in vse, zato, ker smo morali biti 50 let tiho. Da ne govorimo o tem, da se je pri nas razpasla dikatura kmetavzarstva, ki dovoljuje nesramno obnašanje. Politikov do volilcev, tistih v parlamentu in kar je še svetih krav. Pisarjev blogov – tako pomembnih – oh. Pazite, da vas ne izberejo za hišnega blogerja… Boste morali napisati en tekst na teden.

Predvsem pa pri nas nista cenjeni iskrenost, etika, pošteno delo. Niso cenjene družine z otroci, ki so na robu revščine. Družine z otroci bi morale biti v narodu, ki izginja, in to slovenski narod je, forsirane. Družine z otroci bi morale biti zgled. Njim bi se moralo pomagati. Ne pa, da je zgled tisti, ki bo najlepši, ki te bo prevaril, ki se bo zlagal ali drugače izmazal. Pri nas niso cenjeni stari ljudje – ogromno starih, osamljenih, pozabljenih, izgubljenih ljudi je, ki samevajo in si želijo dobiti od nas en sam nasmešek, en sam: “Dober dan.” Ma kaj cenjeni, sploh jih ne opazimo. To so nevidni ljudje. Oz. ljudje ki bi morali umreti že pred dvajsetimi leti. In potem ljudje kompenzirajo to osamljenost tako, da si kupujejo pse, ker z nekom pa moraš govoriti, pa čeprav s psom. Da se drogirajo na kakršen koli način že. Da ne trznejo z veko, ko slišijo, da se pri nas na cesti vsak drug dan ubijejo trije ljudje. Da ne morejo več slišati za Rome, saj to so neka sovražna bitja, ki so tukaj samo zato, da delajo zgago in da nas motijo v popoldanskem počitku po tako naporni službi. Da udarijo po tistem, ki pove, kaj je narobe, ne po tistem, ki je za tako stanje kriv.

:::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

Napisano 17.9.07

Kdo je intelektualec? Tisti, ki je naredil nek faks. Diplomirala sem leta 1990 na fakulteti, ki nima posebnega renomeja. Moj zagovor diplome je bil sploh fiasko. Zaradi popolnega black-outa nisem mogla na zagovoru niti ust odpreti in sem na vprašanja komisije odgovarjala kot nek robot ali nek retardiran osebek (iz novoreka po blogih). Dali so mi pozitivno oceno, zato ker je bila diploma napisana dobro. Predvsem zaradi literature. To sem imela slovenščini, angleščini, francoščini, nemščini in srbščini – hrvaščini. Spominjam se odklonilnega odnosa kolegov študentov do literature v srbsko – hrvaškem jeziku – ah, kaj bom zdaj moral pa to brat…?

Ne, resno… danes ima vsakdo enake možnosti. Potrebno je samo znati svetovni jezik – angleščino in znati uporabljati računalnik. Kdo se ima za intelektualca? Tisti, ki je končal visoko šolo?  Moram povedati, da se nisem po koncu visoke šole nič kaj bolj intelektualno počutila. Kmalu sem se znašla v Avstriji, kjer mi moje znanje angleščine ni pomagalo nič, diploma pa še manj. Delala sem po lokalih, v vrtcu in v trgovini in bila zadovoljna, da sem sploh smela delati. Tudi, če sem imela visokošolsko izobrazbo, se nisem počutila nič bolj intelektualno od nekoga, ki je bil brez nje. Ko ti neko šolo končaš, šele vidiš, da si na začetku. Izobraževati se moraš vsak dan, če želiš ostati v toku s časom in s hitrimi spremembami. Super, da si naredil neko pomembno fakulteto, da si prevedel nekega francoskega pesnika. In? Zdaj pa boš ležal na lovorikah do penzije? Po nekih raziskavah mora človek, ki želi iti naprej s časom študirati naprej, se izobraževati ali se učiti vsaj dve uri in pol vsak dan. Vsak dan! Ne enkrat na teden ali enkrat na mesec.

Ta narod so zgradili in obdržali slovenski intelektualci. Tukaj mislim na prave intelektualce. Ne na salonske intelektualce, ki so plačani za to, da imajo nekje neka predavanja, ki jih razume desetina slušateljev, polovica pa jih je tam zato, da drugi vidijo da so tam ali pa da napiše kje uničujočo kritiko o tem.

Spomnimo se svetlih trenutkov na tem prostoru: Prešerna in prebujanja narodov. Spomnimo se Cankarja in konca prve svetovne vojne. Velikanskih premikov v slovenskem narodu, saj so prišli iz Avstrijskega cesarstva pod okrilje Jugoslavije, ki je živela v nekem drugem času. Spominjamo se narodno osvobodilne vojne. Kateri intelektualci so nam ostali od takrat?

Intelektualci so ljudje, ki imajo nek intelektualni potencial v sebi in tako poskrbijo za intelektualni nivo naroda. Najbrž, kdo drug pa? Vojaki? Birokrati? Trgovci? Kriminalci? Intelektualci so ta narod zgradili in zanj izgoreli. Če pomislimo nazaj, se spomnimo Prešerna, Cankarja, Kocbeka – vseh teh ljudi, ki so s tem narodom mislili resno, pa so jih drugi intelektualci sovražili in poniževali. So pa vseeno “preživeli” kot narodove svetinje, o katerih se zdaj otroci učijo v šoli. Trenutno je na oblasti predsednik vlade, za katerega smo pred dvajsetimi leti šli na ulice in se je zdelo, da je Slovenija spet vstala. Zunanji minister je nekdo, ki je bil pred tridesetimi leti disident. Vsi ti ljudje so postali člani oblasti in… revolucija se je končala. Vse skupaj je postal vsakdanjik, iluzije smo pokopali, te ljudi pa smo začeli sovražiti. In oni nas.

:::::::::::::::::::::::::::::::::

Tole je bilo objavljeno 18.9.07, se mi zdi zanimiv tekst in komentarji, pa jih ponovno objavljam.

No… in smo prišli tja, pokazali so nam novi gasilski avto in spoznali smo druge otroke – podmladek, ki se tam zbirajo vsako sredo. Kaj delajo? Vadijo zunaj vlečenje cevi, imajo vajo… ko pa dežuje, kot danes, so noter. Ker so ravno risali gasilski dom in gasilski avto za tekmovanje, sta še tamaučka narisala. S šefom gasilcev sem se pogovarjala, kolikokrat gredo v akcijo, da imajo včasih po štiri akcije na dan, da je on gasil dva avtomobila, ki sta pred dvema dnevoma gorela na cesti (s Tamaučico sva videli, kaj je ostalo od njiju…). Skratka: sreda je dan za gasilce.

Zadnjič sem bila s staro mamo – sredi aprila ali v začetku marca – kdo bi vedel.  Bilo je popoldan, z otroci sem bila na obisku pri svoji mami, ki je rekla, naj se grem “sprehodit” s staro mamo, saj jo bo jutri odpeljala v  nazaj domov.

Kakorkoli, bil je zadnji dan, preden je staro mamo moja mama odpeljala v njeno ljubo Prekmurje. Stara mama prihaja k nam pozimi, zdaj ko je res stara (no, stara mama smo jo klicali že takrat, ko je bila stara toliko kot jaz in je bila pač že takrat moja stara mama) in ne more več skrbeti sama zase… Kadarkoli je stara mama prišla k nam v Ljubljano, in prihaja se mi zdi od leta 2000, se je med bloki izgubila… Ali padla po tleh pred vhodom v blok (ko se je “sprehajala”). Oh, strašno…ko sem zaslišala njen klic: “JoužefMarijapomagaj”… Ali pa je padla iz postelje, ko je prišla v novo stanovanje. In si zlomila roko…  Jasno, po šestih mesecih je zamenjala okolje in je morala v glavi zamenjati položaj, kje je kaj, kje je stranišče, kje je kuhinja, kje sploh sem, v katerem mestu, s kom itd. A veste, tak problem imajo tudi veliko mlajši ljudje, jaz sem se na primer v desetih letih štiri krat preselila in včasih ponoči ne vem, kje sem in kam moram na stranišče. Ali zamenjala partnerja… Uf, takrat je šele grozno, ko čez noč zamenjaš partnerja…

Torej, ko stara mama pride k nam, se naši odnosi izboljšajo. Ugotovila sem namreč, da imam s svojo mamo slabši odnos, kot s svojo staro mamo. Tako kot ima moja hči “boljši” odnos z obema babicama, kot z mano. Stara mama prinese k nam toplino, prinese tisto staro, že zdavnaj pozabljeno življenje, ko smo bili še otroci in smo tekali bosi po travi, ko smo se z vozom vozili na njive, ko smo zvečer ličkali koruzo in… ko smo se družili med sabo. Ja, družili smo se med sabo in ne tako kot zdaj, ko vsak sedi v svoji sobi in se pogovarja z nekom po računalniku, na tistega, s katerim je skupaj v stanovanju, pa je jezen in se z njim ne pogovarja…

Stara mama prinese duh po tistem času, ko so ljudje še skrbeli drug za drugega, ko so se med potjo pozdravljali in ko je bilo samoumevno, da vprašajo drugega, kam gredo in kdaj pridejo… Ne pa tako kot zdaj, ko ljudje druge ljudi v glavnem opravljajo, so jim zavistni in jih v bistvu ne želijo srečati, niti videti, temveč se jih želijo znebiti, rešiti…

Šla sem s staro mamo med bloki gor in dol, res, da sva hodili samo dvesto metrov pol ure tja in nazaj, res da me je desetkrat eno in isto vprašala. Vprašala me je, kje imam moža… Kdorkoli je prišel mimo, je naglas vprašala (ne potihem, kako pa naj ona ve, da se o tem ne sprašuje naglas, se ne spodobi…): “Čida je pa tua… Nej, ka je tou Metka (=moja sestra)? Ta pa je takša kak Iza (=moja hči)…” In tisti ljudje, ki hodijo ponavadi kot nekakšni roboti tu mimo, in sploh ne pozdravijo, se nenadoma omehčajo in z ljubeznijo pogledajo na to starko…

Vera je oblačila njuno punčko, v mislih zavijala z očmi in si mislila svoje. Rekla si je, zdaj bo zakašljal s svojim raskavim glasom, segel bo v stranski žep po cigaret in ga držal v roki, dokler ne bo prišel ven iz bloka. Prižgal si ga bo seveda šele zunaj, potem, ko bo iz desnega žepa vzel vžigalnik. Vmes bo naredil kakšno neumno faco, se poigral s svojo punčko, v glavnem pa bo zadovoljno gledal na okoli in na mimoidoče in bo gledal, če so ga vsi opazili.

Dietrich je šel po stopnicah navzdol in Vera je zaslišala njegov kašelj. Počakal ju je spodaj, kjer je ravno segal v desni žep in si prižgal cigaret.

Če hočemo raziskovati svobodo, moramo raziskati, zakaj jo ljudje tako težko dosežejo ali razumejo. Svobode ne dosežejo zato, ker je njihova pozornost fiksirana na ovire.

L. Ron Hubbard