Ko pravim, da je moje telo moj tempelj, sporočam, kako zelo pomemben je odnos, ki ga gojimo do svojega telesa. Pomemben je že zaradi duha, ki je nemiren, vse dokler je naš odnos do telesa odklonilen. Ni mogoče, da bi odklanjali svoje telo in se hkrati posluževali iskanja svoje duhovnosti. Duha se vedno nagovarja skozi telo. To pa počnemo tako, da telo častimo, se pravi, da ga spoštujemo, cenimo, negujemo, razvijamo njegove potenciale in ohranjamo v kondiciji. Telo, ki slabi, pritiska na duha. Zato je pomembno, da je telo v dobri fizični pripravljenosti, da je trdno, močno in vzdržljivo, ker je kot tako dobro zavetje (ogrodje) tistemu, kar imenujemo duh. Na voljo imamo čudovito orodje, na katerega lahko vplivamo. To je telo. Namenjeno nam je, da z njim že za časa življenja vzpostavljamo stik s tistim, kar presega rojstvo in smrt in življenje nasploh. Bolj ko smo v stiku s svojim telesom, kvalitetnejši je potencialni odnos do lastnega duha. Zato imamo odgovornost, da s svojim telesom ravnamo skrbno, varno in preudarno. Nadzorovano telo pomeni nadzorovani um in ko sta si ti dve le navidez ločeni entiteti v popolnem ravnovesju kar se tiče nadzora, se sprosti duh in svet izgubi svojo rigidno obliko.

Že modreci mnogo pred nami so trdili, da je zdrav duh v zdravem telesu. Velja na znanje, da stika z duhovnim ni tako enostavno vzpostaviti ali ga celo ohranjati, ko je ta vzpostavljen. Navadni smrtniki smo ob upoštevanju svojega telesa in vadbi discipine zmožni le za trenutek ohranjati vezo z duhom, potem pa se povezava spet prekine. Duh je namreč tako mogočen, da smo prešibki za stik, ki ob tem nastane. Ob konkretni in usmerjeni vadbi s telesnim najprej začasno izgubimo občutek fizičnega: zazdi se nam, da je telo postalo nekaj avtomatsko delujočega, mi pa vse to spremljamo iz meta-pozicije, malo dvignjeni od običajnega telesnega položaja. Če zdržimo navidezno ločitev od telesnega, nastopi zlitje z vsem, kar je in skozi to Vse Eno ali Vse Nič se izrazi iskani duh. V naslednjem trenutku se že zavedamo otipljivosti svojih telesnih čutov in vsega fizičnega. In postopek zlahka ponovimo. Ta proces poteka vedno v ciklih – odhajamo in se vračamo, pod pogojem, da ves ta čas ohranjamo svoje telo v neki disciplini. Lahko je to absolutno mirovanje, lahko pa enakomerno gibanje in vztrajanje v naporu. Kot pravim, poti so različne, vse pa izhajajo od telesa in se zlivajo v duhu.

Le spoštovano in sprejeto telo privablja našega duha iz skrivališča teme. Zato imejmo radi svoje telo, izražajmo mu svojo ljubezen in si s tem odpirajmo pot do svojega duha!

iskalo se je v besedah.

Preročišče niti ne govori, niti ne skriva,

ampak namiguje.

Ne zapustiti, ne zapreti nepričakovanega.

Pridi sem in še vedno bo tu.

Je zdaj kraj ne govoriti z besedami,

temveč o besedah?

V pričakovanju včerajšnjega dne,

se spominjam jutrišnjega.

V novi podobi,  četudi še vedno podobi,

pa za današnji dan vem že danes.

Ker se hkrati trudim spoštovati tudi hrup,

ki ga tišina pušča za sabo.

Vsaj vem, da je tik za njo

pod dobrim vodstvom.

ponoreti od deklin

dobili so težko nalogo,

a dan jim je samo en klin.

*

Z njim suvajo in iščejo,

a niti ne vedo

zakaj jih silna moč vse vodi,

da bi delali le to.

*

Dobil sem biblijsko naznako,

da je vzeto nam rebro,

namesto njega nam je dal orodje,

da z njim svoje najdemo.

*

Vse življenje iščemo

v dekletih lastni del,

le ob težki sapi in v znoju

je vsak lahko vesel.

*

Trpeči smo mi moški svet,

a dekleta se nas vesele

saj edino one znajo,

da vzrok leži drugje.

Kot ranjena žival se neposled zatečemo k sebi. V najbolj kritičnih trenutkih prebolevamo sami in prosimo za mir. So stvari, ki jih moraš preboleti sam in jih nihče ne more vzeti na svoja pleča. Seveda je pomemben občutek, da imaš ob sebi ljudi, ki ti dajo vedeti in čutiti, da so s teboj tudi v tvojih hudih trenutkih in da bi, če bi bilo to mogoče, brezpogojno vzeli tvoje trpljenje za svojega in se prostovoljno predali žrtvenemu oltarju. Včasih je težje kot svojo bolečino spremljati svoje drage, ki zaradi nemoči, da bi ti pomagali, trpijo hudo čustveno stisko. Zavedati se moramo, da se vse začne in konča pri vsakem od nas. Vsak od nas je svet zase in svet za druge, toda najpomembnejši je prvi del tega stavka, ker od tega zavisi njegov drugi del – svet tudi za druge. Kdor je izgubljen v svojem svetu, drugim ponuja le izgubljenost, frustriranost in nestabilnost. Tisti, ki jih ljubimo in tisti, ki nas ljubijo, si zaslužijo, da jim ponujamo le najboljše v zameno, da nas imajo radi in spoštujejo ne glede na to, kdo smo in kakšne spodrsljaje si v življenju privoščimo. Ker tudi tistim, katerih naš svet predstavja del njihovega, spodrsne, če spodrsnemo mi. Iz spoštovanja do svojih bližnjih imamo odgovornost, da živimo spodobno in uravnovešeno.

Ljubezen je nekaj lepega, kar skupaj (z)lepi ljudi. Če je negovana in če je vložena v pravi kontekst, ne preneha s smrtjo posameznika. Ljubimo lahko tudi tiste, ki smo fizično že izgubili. Ljubezen tudi ni vezana na dotik. Ljubezen je stvar duhovnosti, zato je (lahko) večna, če jo kot tako ohranjamo. Vedno pa v določenih trenutkih ostajamo (zavestno) sami, ne glede na kakovost in količino ljubezni, ki nas obkroža. To je nekaj povsem naravnega, nič nespoštljivega do tistih, ki nam delajo ta svet topel in prijeten. Vsi se po svoje pripravljamo na svoj odhod iz tega sveta. Ravno minljivost, pod katero živimo, ustvarja to življenje čudovito. Zaradi nje odhajamo od sebe in odhajamo k drugim in se spet vračamo nazaj k sebi. Mi smo garaža za samega sebe, notranje zavetje, ki bo tukaj ne glede na to, kaj se bo dogajalo v drugih svetovih, katerih del smo postali v svojem zunanjem življenju. Tudi ko se bomo poslavljali, bomo skozi sebe šli v onostranstvo, v nič in v vse. Mi sami smo tisti tunel, skozi katerega bomo potovali in zagledali luč spokojnosti. Pot vodi skozi sebe, zato bomo umrli kot volkovi, ki so v zunanjem svetu zelo socialna bitja – umrli bomo sami.

Koliko skrbi in koliko groze gre skozi žensko, ki ugotovi, da je noseča, pa ni pravi moški? In koliko groze, drame, strahu… apokalipse gre skozi žensko, ki ugotovi: kooooončno… ampak,  ta moški, s katerim sem noseča, ni pravi, ni moj dragi… To je cena, da bo končno imela otroka – to moram vzeti v zakup.  In se bom vseeno poročila z njim… Mogoče se bo pa spremenil. Mogoče pa… bomo potem naredili še enega otroka, pa ne bo mogel večno bežati pred tem problemom. Pajade… pesek v oči. Zelo dobro sem vedela, da bo vse skupaj en teater:  za druge. Poroka. Pa obleka, pa papirji… Vse za državo. Vse za druge.

Ampak, kaj vse naredi ženska, da bo imela otroka. Vse to, in še mnogo več. Dokler je ženska noseča, ni še nič. Prava muka pride šele takrat, ko se otrok rodi in ga je treba naučiti hranjenja. Prave muke so, tudi če imaš koga ob sebi, ki ravno tako pojma o pojmu nima o majhnih otrocih. In noben človek nima o tem pojma, tudi, če je sam že imel otroke. Vse pozabiš in se moraš vedno znova nanovo učiti. Še huje pa je, če imaš ob sebi druge ljudi, ki vedo “več od tebe”…

A želja po otroku je močnejša od vseh družbenih spon. Zato imamo ženske otroke za vsako ceno. Meni je bilo prav vseeno, če sem se poročila popolnoma drugače, kot so bile od vedno moje sanje. Saj nisem bila prva, ki je noseča z nepravim človekom, sem si govorila. Tudi, če sem poročena z njim. Tudi, če sem vnaprej vedela, kakšne kalvarije bodo. To vzameš pač v zakup. To je cena.

slika je od tu

Želje se nam ne usresničijo, ker imamo upor. Poslušajte ta tejp: Abraham-Hicks: How much resistence is Okay?…

na 3:42

slaba želja + nič upora = uresničitev

močna želja + upor = ni uresničitve

močno definirana želja + brez upora = močna hitra uresničitev

močno definirana želja + malo upora = bo šlo skozi

v njem ni mojega srca,

beseda mu je moč površja,

odsev je uma in sveta.

*

Sonce senco izničuje

tako se v meni jaz topi,

v sebi čutim sklad nevidni

notranjost moja vsa kipi.

*

Beseda se iz mene sliši

tista tiha iz srca,

v njej se čuti bit vesolja

v njej je moč vseh nas – boga.

*

Spoznanje dvojnosti človeka

utrjuje glas že mnogim znan,

izrekal bom le te besede,

katerih zven je vsem nam dan.

Kakor otrok sem se ozrla, če me kdo gleda, potem sem nabrala nekaj črnih, sladkastih sadežev in jih poželjivo stlačila v usta. Nisem jih jedla od otroštva, teh pregrešno dobrih plodov.

Spomnim se, kdaj sem murvo prvič videla. Sosedje so stanovali v stari, meščanski vili na robu parka. Meni se je zdela prav pravljična, s stolpičem in zeleno vrtno uto, z mostičkom, ki je vodil prek vrta tam, kjer je nekoč tekel potok, a so ga zasuli.

Po vojni so hišo vzeli prvotnim lastnikom in tako sta se tu naselili dve delavski družini s kopico otrok. Seveda smo se takoj, ko smo se priselili v sosednjo hišo, spoprijateljili, in tako sva s sestro, tako kot  skoraj vsa mularija iz naše ulice, preživljali popoldneve na tem vrtu.

Zame je bil pravljičen, tu je namreč raslo cel kup rastlin, ki jih nisem prej poznala. Nič čudnega, saj je družina, ki je imela prej v lasti vilo, lepo skrbela za njeno okolico. In ker sem prej odraščala v bloku, nič čudnega, da mi je bilo vse novo.

Drobno cvetne rožnate vrtnice, čajevke, čudovite rože, ki smo jim rekli srčki in so viseli kot majcene girlande, pa razkošna baržunasta magnolija. Ciprese s svojim posebnim vonjem, pupšan, skrbno postrižen v krogle.

In pred vhodom – murva. Z ukrivljenim, razpokanim deblom, z dolgimi kuštri zelenih vej, na katerih so rasli prav posebni sadeži. Podobni so bili robidnicam, a manj sladki in bolj sočni.

Prvo sem si odtrgala naskrivaj. Joj, kako je bila dobra! Mmm… najraje bi si jih nabrala polno pest, a me je bilo sram vprašati.

No, sem samo mislila, da je bilo naskrivaj. K meni je pristopila sosedova mama, ki me je dotlej opazovala skozi okno.

»Le naberi si jih, če hočeš! Pri nas jih nihče ne je!«

Tako sem dobila dovoljenje, da se lahko »pasem« na murvi. In sem se. Kolikor sem se mogla.

A murve so dozorevale hitreje, kot sem jaz lahko pobirala. In puščale so črnikaste madeže na tleh. Kot kaplje krvi, tako so se mi zdele.

Kadar nisem nabirala sadežev, sem občudovala nežno zeleno listje.  Ko sem prebrala, da so se z njimi hranile sviloprejke, se mi je murva zazdela še bolj čudežno drevo.

Potem sem odrasla, odselila sem se iz hiše na drugi strani vile… in pozabila na murve. Do pred kratkim.

Zdaj spet hodim mimo njih. In se spominjam otroštva. Čarobnega sosedovega vrta. Ljudi, ki so živeli na moji ulici, in jih več ni. Tistih vročih zgodnje poletnih dni, ki smo jih preživljali skupaj. Spominov za cel koš…

Nekoč, morda prav kmalu, bom spet imela svojo hišo. Morda ne bo imela stolpiča in mostička čez namišljen potok. Zagotovo pa bo imela murvo. Najbolj kuštravo.  Najbolj zeleno. In najslajšo.

v tista razdobja, ko še ni bilo let,

v čas, ko je v vseh nas isti Bog oče

ustvarjal osnove za naš skelet.

*

Me sedanjost preverja in pričakuje

kako delujem in kam hitim,

a jaz iščem sebe, le svoje bistvo

čistim svoj tempelj, obenem molim.

*

Moja molitev je malo drugačna

to so občutki do soljudi,

jih moram zaznati in razumeti

zakaj so drugačni od mene vsi.

*

Na zunaj sem isti med njimi kot tipka,

ki je osnova klavirskih strun,

le z bitji ostalih, na ljubem tem svetu

ustvarjam ubranost in skladen razum.

*

Usklajam tone in iščem sozvočja,

umirjam trme, ki še ne vedo,

da so kot otroci v razvojni dobi

napenjajo strune, za vse nas slabo.

Brezbesedno a čudeče zemeljsko počutje …

Takole objeta …
Jaz in ti globoko nekje v mislih.