dajana & co.

Zdravi se bolečina. In bolečine je vsepovsod vedno dovolj. Napis Lek (-zdravilo) na škatlici proti-bolečinskih tablet v prosti prodaji, me pomirja v zaupanju na ozdravitev od bolečine, neugodja. Precej enostavno od njiju pobegnem z nekaj vode in globokim požirkom. Svojo pomanjkljivost manj-vredne narave pa kadarkoli z nekaj denarja nadomestim s svojim izostrenim občutkom za estetiko in tako vsak dan dokazujem sebi in drugim, da sem Bogu-podobno, njega vredno bitje, ki premore fistful pravcatih čudežev! Navodno torej, samega sebe ustvarjam iz nič. Iz nič.

In ko je treba določiti kaj je bolezen, se oglasim prav Jaz, ki mirne duše pojasnim, da je bolezen vse, kar nisem Jaz. Vsekakor sem nekaj drugega od tistega, kar vidim. Vsekakor nekaj drugega od sveta, ki me obdaja. Nekaj drugega sem celo Jaz od sebe, ki gleda nazaj vame z ogledala. Jaz sem tisti, ki se odloča na podlagi tehtno premišljenih okoliščin in zato sem jaz nekaj drugega od napak, ki se pripetijo po zunanjem naključju ali danostih. Če bi bilo po moje, bi tako vse usklajeno potekalo med seboj, saj bi ne bilo nasprotij interesov in bi se življenje odvijalo brez truda in bojev, preprek, ki so tu vedno zaradi nečesa, kar nisem jaz sam. Zdaj ko vem, da je moje pravo življenje nekaj drugega od mešanja tega prahu in da šele pride, zdaj ko vem, da se v družbo nisem nikdar prostovoljno vključil še preden sem od nje postal preveč odvisen da bi jo zapustil, da se še celo rodil nisem brez da bi me vprašali za dovoljenje – sem upravičen vsaj zahtevati, da mi lastna bit služi za dosego udobnega bivanja. In ker na to več kot le računam, sem tudi upravičen pričakovati, da to, kar ne služi doseganju udobnega bivanja, ni moja lastna bit. Vse to je ostalo, zunanje in drugo. Neudobje in bolečina sta meni tuja in nista del mene. Kot bolezen se prikradeta nadme, ki se moram boriti zase – proti njima. Odstraniti bolečino, doseči ugodje. Da bom jaz. Da bom zdrav.

Gre za efekt ‘painkiller-ja’. (Takojšnja a začasna) odprava neprijetnosti, brez posebnega zavzemanja za odkritje vzroka te(h) neprijetnosti, ali za preprečitev ponovitev. Spomnim se na svojo misel , ki se tokrat le še enkrat potrdi – z največjimi strahotami se je treba spopasti. Slej kot prej. Morda ne takoj, a razen soočenja ni drugega recepta za dejansko ozdravitev. Mnogi poudarjajo da izmikanje in bežanje pred odgovornostjo ne prinaša želenega efekta, četudi je na račun zavajajoče narave lahkotnih bleščečih prevlek, to možno spoznati šele na dolgi rok. In vse bolj tako. (Tu se zahvaljujem Suzani P., ki je v nekem komentarju lepo izpostavila pomen zavedanja, da olajšanje pri odpravi bolečine še ne pomeni dobrega  počutja ali kar zdravja, temveč zgolj neko nevtralnost, ki bi jo glede na to ‘od kod izhaja’ lahko prej imeli za nekaj negativnega, kot pa pozitivnega, kar je tudi že bilo namignjeno)

”Painkiller” kot moto današnjega zdravstva – in z zdravstvom nimam v mislih zgolj uradnih medicinskih praks, temveč je zdaj beseda zdravstvo postavljena v središče dogajanja vseh družbenih razmerij. Navsezadnje gre za reprodukcijo same družbenosti, ki vselej potrebuje svoj konstitutivni moment, ki ga gre tokrat pričakovati od nikoder drugod kot od samega ”Vzvišenega” kozmopolita, vsesvetovnega ”zdravilca”, čigar naloga je – kakor pravljično se že to sliši – uspeti v največjem podvigu vsesvetovnega zasužnjenja skupaj združenih bratov in sester, v enem, za eno. Spomnim se svoje druge misli; O Njenem (govora je o Resnici) največjem imitatorju, ki je vselej ovit v najboljše, najlepše – v ogrinjalo enega. Je že tako da se je pokazala uporabnost sofistične navideznosti, ki de facto posnema tisto, kar je dejansko najboljše – da se ne izgubim skupaj z nepotrebnimi presežki – kar je preprosto dejansko dobro.

Seveda zgornje ugotovitve niti niso nekaj novega, a ključno vprašanje se mi zastavlja na mestu, ko to misel preganjam naprej v njeno lastno gnezdo, da se razkrije hkrati njen podmladek, ki še ni iz-šel. Če nadaljujem v prejšnjem tonu; Neudobje je bolezen, ker se moram proti njemu boriti. In nasploh vse drugo, proti čemur se moram boriti, je bolezen. Ker se pač nisem prostovoljno prijavil za bitko in ni moja dolžnost da se bojujem. Za to pa so pravice! Spet, mislim da poudarek ni pomemben, ker je očitno kam pes taco moli. Vnos dnevnih vitaminov je torej zagotovljen. Ta je seveda zapakiran v škatlico koncentriranih snovi, ki jih moramo imenovati nadomestki. Res je, da je v določeni meri bil preprečen razrast farmacijske pošasti na račun ozaveščanja ljudi o pomenu biološko pridelanih sadov zemlje, a s tem težava še zdaleč ni odpravljena. Pošast umetnega je zgolj nadomeščena z bolje izučenim (téchne) upgrade-om umet(el)nosti naravnega. ”Painkiller” tako še vedno opravlja svojo funkcijo, le da je zdaj umetno ponaravljen. S poustvarjanjem že tako ustvarjenega pa se dogaja Platonova nočna mora na big screen platnu, ki predvaja posnetek od posnetka od posnetka… itd. in tako v neskončnost.