dajana & co.

Uf. Naslov novega prostega spisa me je vrgel v razmišljanje. Sem tak človek, ki lahko v hipu doseže velikansko srečo. Začnem se lahko jokat, če slišim tako glasbo… Se spominjam nekoč… pred dvajsetimi leti ali kdaj, sem sedela s tedanjim fantom nekje v neki cerkvi. Bil je koncert. Sploh ne vem, kje je bilo, najbrž na Cresu. Ljudje so igrali neko srednjeveško glasbo… in sem začela jokati. Pa ne od žalosti… od veselja. Bila je taka… angelska glasba… sploh ni bilo petje… kot recimo to. Bili so inštrumenti.

Solze mi stopijo v oči… ko nekomu drugemu stopijo solze v oči. Recimo, ko vidim ljudi pri nastopu moje hčerke… Ampak spet ne moja mama, ki mi gre na živce, ker ona ima stalno solzne oči. Kot pravi Vlado Kreslin: je vesela, ko je žalostna, no saj je vendar Prekmurka…

Kaj me je najbolj prizadelo? Takrat, ko sem delala “samomor”. Bila sem poročena, moj otrok je bil star leto dni. Živeli smo skupaj, a moj mož ni hotel vedeti zame. Ni hotel govoriti, ni reagiral na to, da sploh obstajam. To me je tako prizadelo, da sem rekla, da bom pokončala to moje nesmiselno bivanje. Tukaj pišem o tem. In tukaj je zapis moje hčerke na temo na svojem blogu, ko je to videla napisano na mojem blogu. Ja, takrat sploh nisem mislila na otroka… Morda zato nisem umrla. To je bila najnižja točka mojega življenja. Od takrat naprej… gre samo navzgor. Bila pa sem res obupana.

Kaj me je najbolj osrečilo? Dotik matere v mladosti. Za očeta se ne spominjam, za očeta mi takrat ni bilo preveč mar. Za mamo pa. Živele smo skupaj, a živele smo… Mama se me ni nikoli dotaknila, nikoli mi ni rekla, da me ima rada. Najbrž je mislila, da me bo s tem, da bo rekla, da me ima rada razvadila (saj materialno nam je res šlo dobro, za jesti pa smo tudi imeli veliko… preveč bi rekla… mama me je vedno posiljevala s hrano. Jaz pa sem hotela ljubezen, vedenje, da nekomu pripadam, besede: Rada te imam.

Zato sem si izmislila igrico/izsiljevanje. Večkrat sem jo ponoči klicala. Se spominjam, kako sem jo klicala, že skoraj vmes zaspala, a še vedno klicala. Ko je končno prišla, sem ji povedala, da me je strah, da me žgejo v peklu (otroci so nam v vrtcu pripovedovali zgodbe o tem, kako nas bodo žgali na ognju tisti, ki ne hodimo v cerkev). Pa me ni bilo vedno strah. Ponoči sem se prebudila, ker sem vedela, da se me bo samo tako dotaknila. Poslušala me je, rekla, da bo vse v redu, me pokrila z deko do ust… in poljubila in… odšla… in jaz… sem začutila tako ljubezen, da se je stresel sam mesec in se je zamajalo sonce in ležala sem tam… si nisem upala premakniti… si nisem upala dihati… ležala sem tam… vsa blažena od te ljubezni do tega bitja… in potem … kdo ve kdaj zaspala.