Vas je že kdo od sorodnikov kdaj vprašal, kdaj se boste poročili (če še niste poročeni) ali kdaj boste imeli otroke (če jih še nimate)? Ali zakaj imate samo enega otroka (če imate samo enega)? Ali zakaj jih imate toliko (če imate več)? Zakaj se tako oblačite, zakaj ste naredili to ali ono, zakaj ste šli na to šolo, ne pa na tisto, ki si jo je želel vaš starš… zakaj… zakaj… (izpolnite sami)…
Sorodniki izvajajo nad nami kontrolo. Stalno. Seveda tudi sosedje, sošolci, prijatelji, znanci, sodelavci, a sorodniki so naši krvni sorodniki, ki so naši sorodniki, tudi če se z njimi skregamo na smrt in jih ne želimo nikoli več videti. Lažje se je skregati z nekom, ki ni naš sorodnik, se mi zdi… kot z lastno mamo, s sestro…
Vsak človek ima svojo individualnost, neko svojo pot, zavest bivanja. Vsak človek se razlikuje po svoji individualnosti od morja drugih posameznikov. Vsak človek bi moral biti pohvaljen za to, da sploh obstaja in živi in da je… recimo sorodnik od nekoga. Recimo vaš sin ali hčerka ali vaša mati ali oče.
Vendar sorodniki malokdaj pohvalijo. V glavnem kritizirajo in nergajo. V Sloveniji je hvala mišljeno kot potuha. Preveč hvale baje škodi. Tako potem nekateri ljudje sploh nikoli ne pohvalijo. Nikoli ne rečejo drugemu, da ga imajo radi. Svojemu otroku na primer. Samo nergajo: to si naredil narobe, tega ne znaš… kdaj se boš naučil, da… ti nisi vreden, da nate sonce sije… to se ne dela tako, ampak… ti ne znaš… hudičev otrok… ti si neumen… (o tem sem pisala v postu: Verbalno nasilje).
Že kot zelo majhna sem spoznala, da imam drugačne cilje v življenju, kot si jih zame želijo moji sorodniki, da me v bistvu ovirajo v mojem razmišljanju in bitju in da moram do njih zavzeti neko distanco, če hočem sploh dihati. Veliko ljudi je govorilo o meni grdo, me opravljalo pri drugih, kar me je strašno prizadelo, rekla je, da ne maram ljudi, da ne maram sorodnikov, kar seveda ni bilo res. To, da ljudi maramo je pomeni poniževanje pred njimi, ustrezanje vsaki njihovi želji, tudi na škodo lastne integritete in na škodo svojih otrok!
Starejša, kot sem bila, bolj sem se osamosvajala od misli, da moram vsakemu ustreči, da me mora vsakdo imeti rad in da je strašno, če ne narediš tako, kot sorodniki ali družba zahtevajo. V bistvu ohraniš lastno zdravo pamet tako, da se ogneš huronskemu kričanju mase ljudi, ki zahteva, da se obnašaš tako, kot želijo oni in da enostavno izbereš pot, po kateri boš hodil sam, ne glede na to ali se sorodniki s tem strinjajo ali ne.
Človek, ZBUDI SE: Čemu tolikšna potreba po nadzoru, kontroli?
-----------
ohja….ena takih je moja najmlajša sestra. Ona hoče imeti zmeraj glavno besedo. Ne samo, da komandira, tudi sitnari in pije kri na vse možne načine
:-)
Pač…..od naše mame je pobrala vse + in – .
Njena olajševalna okoliščina je, da strašno dobro kuha, pri peki je sploh nenadkriljiva.
Poleg tega dela v zdravstvu in takemu ni, da bi se človek zameril.
Pa jo prenašamo. Včasih teže, drugič laže.
:-)
:-)
S sorodniki je treba isto kot s prijatelji in s sodelavci. Seveda, rabiš en čas v življenju, da se do tega dokoplješ, ker nas vzgajajo več ali manj vse po principu: če boš priden, dobiš bombonček.
Bodi to kar si (kako zguljen izraz, mar ne?) in še bolj pomembno: pusti tudi drugim, da so kar so. Zakaj je to tako težko, Zato, ker vedno nekomu lezemo v rit, zato ker si od njega nekaj obetamo in potem požiramo ves bulšit in se klanjamo in obenem pritožujemo. Če kdorkoli izvaja kontrolo nad teboj, si si to totalno sam kriv. Ker mu pustiš!
Kompromisi so seveda nujni, ampak do meje. Lahko mi poveš, če so ti všeč barve na mojih stenah ali ne, samo ne začni mi z: “zakaj pa ne daš takšne….”. Ker mi potem dvigneš živec do plafona in se prav težko obvladam , da te pustim takšnega kot si…ha, ha, ha .. Saj nisem tako strašna (malo manj).
Ja odvisno ..
Imam srečo s sorodniki, nobene kontrole, ali pa sem že imuna. tudi nobene pritožbe, da jaz koga kontroliram, čeprav mi včasih uide, sem najstarejša moje generacije… je pa bilo v preteklosti nekaj mrkov po par let…
Sreča pač v vseslovenski sorodstveni sagi.
Ćudni ste vi Slovenci, majkemi.
@mica: Ja, vsakdo mora imeti enega doma, ane.
@vida: Seveda je tako tudi s sodelavci in znanci, a pri meni je specifično to, da imajo sorodniki velik vpliv.
@Luka: Odvisno od… A misliš, da ni vse tako črno… ja, res odvisno od ljudi, ane.
@barbiblond: Najstarejša. Uf, tebe pa opazujejo.
@Martin: Ma to še ni nič.
Potem pa lahko rečem samo še: najebala si.
Jaz imam na srečo takšno žlahto, da če jim rečem : back off, je back off; brez slabih občutkov potem. Če me pol leta ni, me pač ni. In če koga drugega pol leta ni. Prav. In ko prideš nazaj, je tako kot da bi se videli včeraj. Ne idealiziram. Tako je. In glede tega imam veliko srečo v življenju.
Imam pa sosedo te sorte. Kaj ste danes jedli? Kam se je mož odpeljal? Kje ste pa bili včeraj? Zakaj pa si prišla šele ob šestih iz službe? Ošpice dobim. Vsake toliko ji spustim kakšno strupeno in potem to (očitno) prebavlja par dni in pride spet ista nazaj. To je neverjetno.
In nimam želodca, da bi jo vedno zatrla. Stara je. Ne zna drugače. Jebi ga sad.
Živi in pusti živeti? Jaz njej pustim živeti, a kaj, ko ona rabi za preživetje mene na krožniku vsak dan..??!! Naj se pustim požreti?
Po tem kratkem “samogovoru” sem te začela že malo bolje razumevati, kar se tega tiče.
Jaz ne, vida, v bistvu se mi zdi, da jih imam jaz pod kontrolo.
Razen tega ni nikogar, pa res nikogar, ki bi upal meni kaj v obraz povedat. In jih imam preštudirane v nulo, takoj vem, kdaj so opravljali, kdaj je kdo kaj o meni grdega povedal, če pa je mama, vprašam samo eno od njenih sester, kaj ji je povedala… in vem. Če se mi sploh da, ker je itak eno in isto (obračam oči). Ljudje smo pač radovedni in nas najbolj zanima, kaj je pri sosedu novega.
Drugače pa tega “kontroliranja” ne smemo zamenjevati s čisto normalno skupnostjo, ki jo potrebuje človek! Pri moji stari mami je čisto normalno, da ljudje stojijo ob ograji pred hišo in se čisto vsi pozdravijo, če gredo peš mimo in vprašajo, kako so, kam gredo in kako je ta ali oni človek… Na jugu imaš korzo – vsak večer na primer – kjer ljudje hodijo iz enega konca ulice do drugega in si pripovedujejo, kaj je novega, kdo je s kom itd. Tega zdaj ni več, ljudje sedijo doma zaprti med štiri stene in gledajo televizijo, odtujeni drug od drugega… Zato je tako težko najti partnerja, zato toliko ljudi ždi pred računalnikom, kjer pač drugače komunicira, virtualno…
O tem sva ravno zadnjič kramljali s taščo. Še ko smo skupaj, gledamo TV. Ne znamo se več pogovarjati. Premalo se pogovarjamo.
Zadnjič se slišiva z bratom po telefonu in ga vprašam, kaj počne.
“Tarok igramo,” pravi.
“Fino! Kje pa si?” Takoj pomislim, da je pač nekje zunaj s frendi.
“Doma. Z mulci igramo. Zakaj pa misliš, da imam tri.” se poheca.
“Saj res. Trije so, zadosti so stari (15, 17,18 )…Zakaj pa ne.”
Vidiš. Človek sploh ne pomisli več na družabne igre.
Koliko smo mi preigrali taroka. Jao. Dostikrat čez celo noč, v drug dan do poldneva. In vmes smo še rešili vse osebne zagate in probleme in težave in izmenjali nove vice.
Vidiš. Zdaj pa se pogovarjamo preko strojev, ker nimamo časa, ali si ga ne vzamemo za osebno druženje.
No ja,ni ravno tako hudo in brezupno, pa vendar,
dobro je, da se zavemo, da so tudi te stvari vživljenju pomembne.
dajana,
o ja…., pa mi zato ni mar. Vedno povem zakaj ja ali zakaj ne. In ker sem odpeta in poštena, me ne sprašujejo več, hehe.
ups…,
odprta
@vida: Se dobro spomnim, ko je prišla televizija v Prekmurje (tam sem bila vsako poletje na počitnicah)… V mestecu, kjer smo živeli, nisem tega tako opazila, na vasi pa. Družili smo se vsak dan, zvečer hodili en k drugemu… ličkat itd. Zdaj pa se ljudje zapirajo vsak v svojo hišo in konec, nekateri še otrok nimajo več…
Mi nismo tarokirali na vasi (v mestu, v Ljubljani, a samo v gimnaziji), veliko smo se pogovarjali, sedeli v kuhinji… Včasih so se vsaj dobivali v cerkvi, pa na porokah, krstih… zdaj tega ni več, na zadnji poroki sem bila pred desetimi leti (pri nas je res veliko sorodnikov), ljudje se ločujejo ali pa se sploh ne poročijo več. No, zdaj imamo žurke ob okroglih obletnicah, imamo vsaj razlog, da pridemo…
@vlatka: Jaz tudi, zato mi pa nobeden ne upa nič v obraz povedat. In zato me spoštujejo, ker vedo, da ne opravljam.
Dajana, dobro, da si izpostavila doticno temo! Zelo se strinjam s teboj, da je potrebno ohranjati lastno integriteto, verjamem pa, da je prenekateremu mlademu odraslemu to zelo tezko.
Na zalost veliko psihicnih tezav sodobne populacije – in slednje so cedalje pogostejse – izvira kar iz samega druzinskega ognjisca, zlasti zaradi nenehnih ocitkov, manka konstruktivne kritike oziroma pohvale, vzpodbude, medsebojnega razumevanja. Nekateri starsi od svojih otrok zal pricakujejo nemogoce, na njih zdravijo svoje frustracije, otroci pa nadaljujejo zalostni krog…
Se enkrat. Dober post, post teme, ki je vedno aktualna.
Nina: Hvala! (l)
Res zanimiva tema. Tudi komentarji so zelo poučni in zanimivi. Imela sem sosedo, ki me je vedno ko sem delala na vrtu podučevala kako naj urejam svoj vrt. Povedala mi je tudi, da se v nedeljo ne spodobi delati na zemlji. Ej to pa je že preveč sem si mislila rekla pa nič. V nekem trenutku se mi je posvetilo, da mi v resnici noče čisto nič. Naslednjič ko sem prišla na vrt sem jo pozdravila in povprašala o tem in onem, skratka posvetila sem ji nekaj trenutkov pozornosti potem sem lahko v miru nadaljevala s svojim delom.
Neta
Neta:
Na tem filmčku pravi na 8:11 Don Miguel Ruiz (knjiga Štirje dogovori tukaj, prevedena v slovenščino ), da ne smeš NIČ, ampak NIČ, kar ti rečejo drugi vzeti osebno. Vse, kar drugi povedo o tebi, je samo projekcija njihovih bolečin vate. Jaz sem se dolgo dolgo razburjala zaradi tega, o čem pišem v postu. Potem pa sem malo poslušala, ko mi je naslednjič kdo rekel, kaj bi jaz morala v resnici delati in zakaj ne delam raje tega ali onega… in ugotovila sem, da mi govori o “svojih stvareh”.
Prosim preberi še pri meni post z naslovom: “Zakaj obsojamo!”. 
I opine that to receive the loans from creditors you must have a firm reason. But, one time I have got a consolidation loan, because I was willing to buy a car.