Ta komentar je napisala ameli na Delu-blog:
…tudi mene čudno gledajo, ko jih popravim pri zapisu priimka in jim rečem mehki ć. Ne vem, kaj si mislite vi o tem…torej o zapisu priimkov, ampak, če imam očeta, ki je od doli in torej če spoštujem njegove korenine, če obstaja njegova dežela in je priznana kot vse druge na tem planetu in če ima SVOJO abecedo, potem mi niti na pamet ne pride, da bi mehki ć zamenjala s trdim. To pa meni delajo vsi. RES; RES naj mi nekdo da argument ZAKAJ ZA VRAGA??????? To je sila nesramno in predrzno. Zakaj nekdo spreminja moj priimek??? Koga moti tista črtica???? V vseh brezplačnih tedenskih časopisih (in tudi drugih no…) – dela dost novinarjev s priimkom na ć…in dost je predstavljenih ljudi od missic do športnikov, umetnikov, ki imajo korenine doli…in zapišejo njihove priimke s trdim č – to me tako jezi in žalosti. Kaj če bi jaz pričela pisat slovenske priimke brez šumnikov, ker bi me slednji motili ali pa bi priimek Kokolj zapisala vsakič kot KOKOL, ker se mi ne bi dalo dodat j-ja in ker se mi zdi odveč?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?! Sramota za slovensko javnost, medije in narod….
……………………………………………
Ta mehki ć z ameli mi je dal misliti. Takoj, ko sem »naletela« na ameli, sva vzpostavili kontakt in si začeli dopisovali po mejlu. Imava veliko skupnega. Podobno komunikacijo, podobne korenine. Tudi moj oče izvira iz kraja blizu Črne Gore, od koder je oče od ameli. Moj oče je Hercegovec. Hercegovski Srb. Kar je važno. Tam so Srbi, Hrvati in muslimani. Oz. važno je, kdo je katere vere: pravoslavci, Turki (tako jim rečejo) in latinci. Nam – moji mami, sestri in meni – so vedno rekli – latinke.
Se pravi – moja polovica je južnjaška. Ena moja polovica je južnjaška, strastna, divja, impulzivna, druga pa slovenska, hlapčevska, ponižna, razumna. Seveda ne odloča o človeku samo to, od kod izvirajo njegovi starši. Malo pa. Zelo pa te »udari« to, če srečaš nekoga, ki je podobnega izvora. No ja. Poznam v bistvu zelo veliko otrok iz mešanih zakonov, saj sem rasla v oficirski družini, v Vipavi, kjer so se ženske poročale z oficirji, tako, kot so se recimo ob obali poročale z mornarji. Ali v Zasavju z rudarji. Tako, da sem se vedno gibala v okolju, kjer je bil oče oficir – Srb, Hrvat, Črnogorec ali Makedonec in mama Slovenka. Ali obratno, ampak, največ je bilo prvih. In največ kombinacij je bilo: Srb – Slovenka, tako, kot pri mojih starših.
Kaj se je potem zgodilo s temi družinami po razpadu Jugoslavije? Saj vemo – šok, sprememba države, predvsem pa sprememba miselnosti. Te družine so kar naenkrat – iz nekakšnega privilegiranega statusa (moja starša sta imela vedno dobro plačo, moj oče je imel čin podpolkovnika in to je bilo takrat spoštovanja vredno) postale neprivilegirane. Začeli so jih sovražiti. Postali smo čefurji. Sovražniki novo nastale države. Samo zaradi našega izvora! Ker je bil moj oče od »dol« (tako reče moja mama in na Dunaju rečejo: »von unten«). Njihovo življenje prej ni bilo kar naenkrat nič več vredno. Ostali so brez države. Brez zgodovine. Njihova država je izginila. Nekaj se jih je sicer pridružilo nacionalističnim strujam v njihovi »novi« naciji. Večina pa ne. Večina se je potuhnila in s strahom čakala, kaj se bo z njimi zgodilo. In z njihovimi sorodniki, ki so zdaj razsuti po šestih, pravzaprav sedmih državah. Tako, kot moj oče. Jaz imam v bivši Jugi veliko sorodnikov. Ki so kar naenkrat postali postali tujci. Ne več moji sorodniki. Nekaj sramotnega ali nekaj podobnega. Od takrat naprej se zelo redko vidimo. Pravzaprav sem jih v vsem tistem času videla samo enkrat in to na očetovem pogrebu!
Zato ameli! Zato so ljudje začeli priimke spreminjati iz mehkega ć v trdi č. Tudi jaz! Priznam. Leta 1993 sem delala na privatni televiziji in dva človeka sta se obregnila ob to. Ob moj priimek z mehkim ć-jem. Potem sem šla na občino in zamenjala mehki ć v trdi č. Zgodilo se seveda ni nič! Nisem postala boljša, pametnejša ali lepša osebnost. Zgodilo se ni nič!!!!!!
Ja, enkrat so na naš poštni nabiralnik napisali: Čefur. Edino, kar se je zgodilo je to, da imam zdaj slabo vest, ko vidim, kako ameli sprašuje, kako to, da se Slovenci sramujejo mehkega ć-ja. Slabo vest imam, ker sem nekako zanikala svoje južnjaške korenine, svojega očeta. Vse moje sorodnike na Jugu. Vse lepo, kar prihaja iz Balkana. Slabo vest sem imela na Dunaju, kjer sem živela in kamor so ti ljudje pribežali zaradi vojne na Hrvaškem. V Bosni. Na Kosovem. V Srbiji. Potem so njihovi otroci hodili z mojo hčerko v šolo. Potem sem mojemu otroku morala prevajati srbske in hrvaške besede. V Avstriji. Razlagati, da je bil njen ded iste nacionalnosti. Ne morem ubežati. Nikamor ne morem ubežati svojim koreninam…
Zanimivo, kako se Slovenec spremeni v kimajočo kreaturo, če gre za angleščino ali za nemščino. Kako se mu zdi nekdo, ki je prišel iz Anglije napol bog. Pred petnajstimi in več leti sem imela prijateljico Millie, ki je učila plesati v Plesnem Teatru Ljubljana. Ko sva se vozili z mestnim avtobusom, sem dobesedno začutila, kako so ljudje onemeli – samo zato, ker je z mano govorila angleško!
No, ampak nekaj se spreminja, z mlado generacijo, z ameli. Sprašujejo se, zakaj za vraga moramo zatajiti, od kod prihaja naš oče. Ne padejo več dol, če kdo govori angleško, saj je angleščina drugi jezik vsakega prebivalca na tem planetu, če že ni njegov materni jezik. Moja hči je šla lani obiskat rojstni kraj mojega očeta. Ker od teh otrok ne zna nihče več srbohrvaško (kakorkoli zdaj rečejo temu jeziku) – je nujno potrebna angleščina. Brez angleščine se sploh ne moremo več sporazumevati! Torej – to, da nekdo govori angleško ni več nič posebnega. Upam, da bodo Slovenci kmalu dojeli, da na planetu Zemlja živijo tudi različne rase in da črnci tudi niso nekaj posebnega. In muslimanke z naglavnimi rutami…
-----------
Presenečaš – prijetno
Rečem, da sem pola-pola
…da pa se ve, kakšna je moja duša, temperament…
…zelo imam rada floro Slovenije.
Čisto simpl: tudi zelo rada imam ljudi z zdravo pametjo, višjimi občutenji in širokimi obzorji (sigurno se dost blogarjev najde v tem) – lahkotnost bivanja pač in lepa preprostost. Sicer pa: itak mam rada vse…sam v različnih odtenkih.
človk je človk…
ja, maš prav…smo samo ljudje.
sam pač nestrpnost in prevzetnost nista lepi čednosti. in včasih si tega res že sit…
dvomim da gre za namerno zamenjevanje ć s č. pač slovencem nam je malo tuja črka ć in večina ne ve točno kdaj bi jo rabla in kdaj ne. tud jaz mam tak priimek ki se ga bi lahko pisalo s č ali pa s ć. znan estradnik ta priimek piše s ć jaz pa s ć. tako da ni na mestu bemtit zaradi te slovenske “neoliknosti”. razumem pa da te jezi, ker bi tudi mene če bi samoiniciativno zamenjevali črke mojega priimka.
hm…vsekakor ni splet naključij zamenjava črk pri časopisih, tedenskih brezplačniških itd. Sploh, če pogledaš priimke športnikov, ki prihajajo iz bivše yu.
, kr naenkrat me ni. Pol pa sem se “spomnila” – ding, ding in rekla: ja, a ste vtipkali mehkega?…in je rekla čez par sekund: No, tu ste.
pa na Tv-ju…ista pesem. to ni odgovor na asimilacijo. to nima veze z njo…
no, sej vseeno – nič kaj se ne da nardit. zase pač poskrbim, če se kdo zmoti…
V nekem uradu je pred nedavnim ena ženska na računalniku kakih 10 minut iskala moj priimek….ne vem kolk krat ga je vtipkala, nisem pa videla ali je bil ć al č…govorila je, da me ni v računalniku – hja
ok…sej razumeš
Oh, ameli, draga, saj se razumeva! Gre za pozicijo, zato, da si upaš reči, da imaš mehki ć na koncu priimka, kar meji že na herojsko dejanje!!!! Ogromno, ogromno ljudi poznam, ki se sprenevedajo in mislijo, da so nekaj boljšega, če zanikajo to južnjaštvo v sebi. To sem spoznala ob tebi, ameli, in zdaj me je sram, da sem to zanikala. To zahteva družba, to sprenevedanje! Da se delamo nekaj, kar sploh nismo. To je spoznala še celo moja enajstletna hči! Rekla je: kako nenaravno se je stalno nekaj delati, da sem nekaj boljšega, kot sem. Ne vem, zakaj bi bilo to, da je moj oče Srb, slabo! To sem spoznala ravno na Dunaju, ko so tja hodili begunci iz Balkana in sem “ugotovila”, da so to moji ljudje, ki sem jih zanikala…one world…
Mogoče, ampak zdaj imam drug priimek. Nemški hahaha. LP
Mene lahko napišejo mehko, če želijo. Rad imam mehkobo. Čudno, v zarukanem Zasavju pa teh problemov nismo imeli. Moja najboljša prijatelja sta bila Vukić in Šulc. Edino, kar nas je presunilo, je bila sladkorna bolezen enega od sošolcev in nesorazmerno bogastvo ene od sošolk.
“…Ena moja polovica je južnjaška, strastna, divja, impulzivna, druga pa slovenska, hlapčevska, ponižna, razumna…”
Jaz sem pa ponosen na to, kdo sem in od kod izviram in se prav nic ne cutim poniznega napram ljudem drugih narodov (in ljudem nasploh) in me tudi jemljejo kot enakopravnega, kadar se pogovarjam z njimi. Ljudje ravnajo z nami kot jim pustimo. Ce smo do njih ponizni in hlapcevski, se bodo do nas tako tudi obnasali. Sicer pa mislim, da je to eden izmed stereotipov, ki naj bi drzal za Slovence.
Turbokrt…v večini je res, da ljudje z nami delajo do te mere, kolkr jim pustiš, da lahko “po svoje”. Ampak, v javnih prostorih, oz. bilo kje imaš stika z osebami ali na uradih, šolah, bankah itd. se najde vsakič na tisoče ljudi, ki sicer ne kažejo t.i.hlapčevsko stran, ampak predvsem zaprtost, torej povsem introvertirano obnašanje, nekomunikativnost, “lesenost”…to pa je v kolektivni zavesti naroda v Slo. Ni to en za lase privlečen stereotip…pa dobro, no, to je že druga tema. Ampak o tem se je tud že ogromno povedalo…spremenit se ne da (Angleži bodo tud še naslednjih 1000 let govorili le o dežju in bili tako suhoparni).
Tisti, ki to opazimo (takšne neprijetne odnose in toga vedenja) in nam ne ugaja, super, se bomo drugače vedli…vseeno pa je prav, da smo za vse in vsakogar, kar nam osebno ne škodi, sprejemljivi, tolerantni
pardon, sedaj sem prebrala komentar in nekje ni ravno napisan kot sem mislila odgovorit
ni čist točen odg. na Turbokrtovega – preveč misli hkrati 
@ameli
ne sekiraj se, saj vem kaj si mislila povedat z napisanim, glavno da smo na isti valovni dolzini in se razumemo
Zanimivo kako lahko tako banalna stvar kot je priimek (oz ena sama črka v njem) postane resna stvar v življenju, hkrati je pa to tudi žalostno v tem globaliziranem svetu. Sploh težko karkoli dodati k temu kar si sama že povedala, lepo in odkrito povedano, to da bi se eni ljudje spremenili je pa verjetno bolj čakanje na čudež…
Pa hvala Dajana za tvojo “moralno” podporo na mojem blogu (sem še čisto “svež” tule), včasih prav paše ko veš da nisi osamljen v svojem prepričanju. Četudi sam nimaš problemov s priimki in si po vseh definicijah (še tako nacionalističnih čistunov) “domorodec”. Ampak (tudi) taki moramo biti še toliko bolj glasni ko gre za druge, da se jasno pove in pokaže da ne razmišljamo enako kot nestrpni del populacije, ki je žal še preveč številčen
Lep pozdrav,
Blaž
Verjetno je sprememba na “trdo” v večini primerov stvar poenostavitve oz. asimilacije. Težko bi me JankoviČ prepričal, da ni nikoli bil JankoviĆ. Zato je odveč razpravljati o strahu pred “mekanim”. Moj bratranec se je preselil v Kanado in ker je imel v priimku črki Č in Š, jih je enostano spremenil v C in S, ter tako rešil probleme z dokumentacijo.
“Ena moja polovica je južnjaška, strastna, divja, impulzivna, druga pa slovenska, hlapčevska, ponižna, razumna. Seveda ne odloča o človeku samo to, od kod izvirajo njegovi starši. Malo pa.”
Za kozlat…!
Če plehkost stereotipov pustimo ob strani, za konec, bom rekla samo tole: nikomur ne dovolim, da bi žalil MOJE prednike.
Svoje lahko žalite, kolikor hočete – MOJIH pa ne boste.
Zdaj pa še obljubljeni “konec”: tudi moj ljubi foter je od “dol” – pa je (žal!) tako hlapčevski in “ponižen” (karkoli že to pomeni), kot moja mama, ki je iz Ljubljane (tako kot več generacij njenih prednikov) ne bi znala biti niti v sanjah! Tudi njene strasti mu manjka (pa človekoljubnosti).
Pač pa sem jo podedovala jaz.
Pa njeno pokončnost in ponos tudi.
Kdo te žali, ićka? Bom še malo premeslila, če ne bom zbrisala tvojega komentarja:
1. napisala sem, da so stereotipi.
2. napisala sem, da je pri meni tako.
3. a si podedovala tudi natančnost, da prebereš najprej, pa se potem vsajaš n sicer na natančno to, kar je napisano ali se tvoja pokončnost rada krega s tistim, kar je v tvoji glavi?
Jezni na ata, mladinska nadaljevanka, na sporedu vsak dan ob želeni uri.
Ne me narobe razumet, ampak jaz sem vojsko, srbski nacionalizem ali kar “bratstvo i jedinstvo” dojemal kot grožnjo, kot nekaj slabega. Če večina Slovencev ne bi tako čutila, ne bi bilo Slovenije kot samostojne države. In mehki ć je poosebljal to: vse kar je bilo z “mehkim ć” je bila grožnja, prisila, zatiranje, ne vem kaj še. Tako sem to dojemal in zato tudi razumem, zakaj ne maramo mehkega ć. Višek tega je seveda prišel leta 1991 ob vojni za osamosvojitev. Takrat je fiktivna grožnja mehkih ć-jev postala resničnost, zelo vneti portislovneci so bili tudi tisti, ki naj bi jim bila Slovenija nekakšna domovina. Takrat sem še enkrat občutil, da je nekaj narobe z “mehkim ć”. Zdaj bi se tega strahu lahko otresli, a očitno je Slovencem sedel veliko globlje v dušo kot bi si lahko želeli. Iz lastnih izkušenj vem, da z “mehkim ć” ni bilo dobro zobati češenj, zato se mi ne zdi pošteno, da vse povprek pljuvate po Slovencih, hlapcih, upogljivcih, ker smo taki in ne drugačni. Vprašajte se, kaj so “mehki ć” naredili, da jih še danes poo 15 letih ne moremo mirno sprejeti. Pa s tem nočem nikogar osebno označevati, v moji družini so priženjeni “mehki ć” in zaradi različnih pogledov na Srbijo, Miloševića, JLA, bodočo Jugoslavijl ali Slovenijo smo imeli kar poštene besedne dvoboje. Nočem nikogar povprek obsojati, saj so tudi nekateri Slovenci in Slovenke, ki jih ne maram, ampak ta “prastrah” pred mehkim ć bo verjetno v meni ostal še zelo dolgo.
Zanimivo. Mi smo vsi trdi in ko smo “trdi”, se skregamo zaradi sence. Pravi domorodci.
Mungo, brez zveze.
In alergičen sem na: “Ne me narobe razumet”. Kako boš pa to naredil? In tipično slovensko – opravičilo že v prvem stavku.
Ane, da je brezveze? Moraš malo po svetu. Razpad države pa prinese še kaj drugega, kot različna stališča. Nisi bral časopisov in gledal TV?
Ti kar bod alergicen, jaz pa sem alergicen na take jurisnike s “tipicno slovensko”. kaj je tipicno slovensko. Kar naprej Slovence obladate z nekaterimi “tipicnimi” stvarmi. Veliko sem bil po svetu in opazil veliko “tipicno slovenskih” stvari. Ali pa se slabsih. Torej, ne pridigaj o tipicni SLoveniji.
Ja. Seveda te razumem RR. Ampak, jaz sem imela ta problem v družini. Moj oče je bil točno to, kar ti pišeš. Moj oče je bil predstavnik te grožnje, tega nacionalizma, Miloševića – dokler seveda ni dojel, da je to nekaj slabega in da je TO uničilo njegovo tako ljubljeno Jugoslavijo. Ampak do tega spoznanja je moral priti, to ni prišlo čez noč! Ti ljudje so imeli oprane možgane. Mi vsi v socializmu smo imeli oprane možgane. On se je rodil za Jugoslavijo, živel za njo, dajala mu je kruh, Tito je bil za njega bog, bil je zaradi tega privilegiran. Le kako bi si lahko predstavljal, da bo pet let pred njegovo smrtjo ta država propadla? Če je bila pa nesmrtna, zgrajena v krvi naših narodov in narodnosti? Pa se je. In se čez noč sesuje!!!In jaz sem bila proti tem, kar je bil moj oče (sploh pa v osemdesetih letih – v času slovenske pomladi itd), bilo me je sram svojega očeta! Obenem pa nisem mogla zanikati, da je to MOJ OČE!!!! No, ja, Sloveniji res ni bil nevaren. Potem ga je bilo samo še strah. Umrl je, star niti 63 let, izgledal pa je kot starec. Podrla se mu je domovina, podrlo se mu je vse, kar je v življenju ustvaril.
Najbrž je bilo nekaj odstotkov teh ljudi res nevarnih, agresivnih itd. Kakšnih 2,5 %. In ne-socialnih ljudi je kakšnih 20%. Vsak peti človek je baje anti-socialen. Ostalih 80% ljudi je normalnih – takih, kot si ti in jaz. Jaz sem že nekje na drugem svojem blogu rekla, da otroci ne moremo nič zato, kdo so njihovi starši. Turški otroci na Dunaju tudi ne morejo nič zato, da so pač Turki, da ne znajo nemško, ko pridejo v šolo, da ne jedo svinjine, da njihove mame nosijo naglavne rute. Jaz sem se nekaj časa sramovala svojega mehkega ć-ja, saj sem ga celo spremenila.
Samo potem sem si rekla: Pa kaj delaš? Saj tvoj oče ni bil noben kriminalec! Kaj pa naj jaz zato, če imajo nekateri ljudje problem zato, ker se jaz tako pišem? In potem, ko sem prišla na Dunaj, kjer Slovencev sploh ni, so pa povsod njihova imena…Tam so bili samo begunci iz bivše Jugoslavije. Potem izgleda vse tako relativno. Slovencem resnično manjka širine. Zaradi tako majhnega prostora potem takoj označijo nekoga, ki je drugačen in ga enačijo z nekom drugim. Recimo, zato ker se Todorović piše na ić, pa je gotovo ravno tako nevaren tudi Janković, ne? Nekaj podobnega???
Vidiš, zato je tako nevarno posploševati – tudi tiste, ki se pišejo na -ić ali na -ič moraš jemati vsakega posebej. Ne pa vse metati v isti koš.
Glavno, da smo zmagali.
RR take it easy.
Kaj pa sedaj ko je Jankovic zupan v LJ? RR pazi groznja!
Slovenci se bojimo se lastne sence ne pa mehkih in trdih c-jev, zato imam jaz lepo tipkovnico v anglescini.
Sploh me ne motijo mehki zdi se mi pravilno, da spostujes svoj priimek. Kaj pa je Tomsic? Ima trdega mi pa c tako izgovarjamo, da ni ne mehki in ne trdi. Brez veze.
Moj priimek je cisto srbski oz. nekje iz Crne Gore pa ni na ic in nobeden pri milem Bogu ne ve od kod ta priimek in me ne morejo ozigosati. Kaksna mizerija. Ce bi ti moji ljubi “prijatelji” Slovenci vedeli, da sem celo prevzela drugo vero, da sem se lahko cerkveno porocila bi me dali na razpelo. Jaz cistokrvna Slovenka pa naredim taksno sramotno dejanje.
Po zakonu bi morali vsi zadrti Slovenci na kaksno “izobrazevanje” v kaksno veliko mesto, kjer se mesajo rase, kulture, priimki. Da obcutijo sirino duha.
In se odprejo za drugacnost.
“Najbrž je bilo nekaj odstotkov teh ljudi res nevarnih, agresivnih itd. Kakšnih 2,5 %. In ne-socialnih ljudi je kakšnih 20%. Vsak peti človek je baje anti-socialen. Ostalih 80% ljudi je normalnih – takih, kot si ti in jaz.”
Pozdrav! Zanima me, od kje ta statistika in kaj oz. koga smatraš pod “normalno / ega”.
O tem je pisal L.Ron Hubbard, ameriški filozof in znanstvenik. Narobe sem se izrazila. On jim reče: socialna in anti-socialna osebnost.
Značilnosti socialne osebnosti:
::::::::::::::::::::::::::::::::
1. Socialna osebnost je specifična v svoji komunikaciji. Če je le možno pove, kje je dobila vir informacij. Reče: »Delo je poročalo…« »Sosed je povedal..«itd. Včasih lahko uporablja splošnosti, kot so »vsi pravijo«, vendar ne v povezavi z alarmantnimi mnenji.
2. Socialna osebnost rada da naprej dobre novice in zadrži pri sebi slabe. Če ni važno, sploh ne bo kritizirala.
3. Socialna osebnost poda komunikacijo naprej brez veliko sprememb in če jo že briše, briše žaljive stvari. Ne mara raniti ljudi. Včasih celo noče nekomu povedati grde stvari, da ga ne bi prizadela.
4. Socialna osebnost reagira dobro na zdravljenje, spremembo in psihoterapijo. Medtem, ko anti-socialna osebnost včasih obljubi, da se bo spremenila, se socialna osebnost z lahkoto spremeni. Taki osebnosti je dovolj, da samo pokažeš, kaj dela narobe in že se bo spremenila. Za take osebnosti ne potrebujemo kazenskega zakonika in nasilnega kaznovanja.
5. Prijatelji in znanci take osebnosti so dobrega zdravja in dobre morale. Resnična socialna osebnost deluje že s svojo prisotnostjo »zdravilno« na ostale ljudi.
6. Socialna osebno skuša selekcionirati pravilne tarče. Če je guma prazna, jo popravi. Ponavadi zna popraviti stvari in jih narediti, da delajo.
7. Kjerkoli je možno, dokonča nekaj, kar je začela delati.
8. Socialna osebnost se sramuje svojih grdih dejanj in prevzame odgovornost za svoje napake.
9. Socialna osebnost podpira konstruktivne skupine in protestira proti destruktivnim skupinam.
10. Socialna osebnost protestira proti destruktivnim akcijam.
11. Socialna osebnost zelo rada pomaga drugim in se upira dejanjem, ki škodijo drugim.
12. Lastnina je nekaj, za kar se socialna osebnost zavzema in protestira proti kraji in zlorabi lastnine.
:::::::::::::::::
Če ima nekdo več značilnosti socialne osebnosti, je pač taka osebnost.
Značilnosti antisocialne osebnosti:
::::::::::::::::::::::::::::::::::
1. On ali ona govorita samo v velikih splošnostih. »Vsi govorijo..« » Pravijo…« in posebej z izrazi, ki vsebujejo govorice. Ko jih vprašaš: »Kdo je ta vsi«, se ponavadi izkaže, da je ta vir informacij sama naredila in potem rekla, da gre za mnenje celotne družbe. To je za tako osebnost normalno, saj je družba za njih ena sama velika sovražna splošnost.
Taka osebnost se ukvarja v glavnem s slabimi novicami, kritičnimi in sovražnimi pripombami. Opravljanje in prinašanje slabih vesti je glavna vsebine komunikacije take osebnosti.
2. Če ima taka osebnost dobro novico, ki naj bi jo dala naprej, jo obvezno spremeni v slabo ali pa dobro poslabša. Taka osebnost se dela, da je te novice od nekoga prejela take, v resnici pa si jih je sama izmislila.
3. Značilnost in ena žalostnih stvari o anti-socialni osebnosti je, da ji zdravljenje, spremembe okolja ali psihoterapija ne pomagajo.
4. Okoli te osebnosti najdemo prestrašene ljudi, ki (če resnično ne znorijo) se obnašajo nenormalno in ne uspevajo v življenju. Taki ljudje delajo drugim probleme. Če tako prestrašeno osebo zdravimo, doseže samo začasno stabilnost in takoj izgubi vse pozitivne spremembe, ker je pod vplivom zatiralske osebnosti. Zdravljenje takih oseb poteka slabo in se ne konča v predvidenem času. Brezupno je zdraviti tako osebnost, dokler ostaja pod vplivom zatiralske osebnosti. Največje število norih ljudi je norih zaradi takih osebnosti in ne ozdravijo zaradi istega razloga. Nepravično je, da redko vidimo v inštituciji pravo anti-socialno osebnost, ampak vidimo tam njegove prijatelje in družino.
5. Anti-socialna osebnost ponavadi izbere napačne tarče. Če se sprazni guma na avtu zaradi žebljev na cesti, obtoži sovoznika. Če je radio v sosednjem stanovanju preveč naglas, brcne v mačko.
6. Anti-socialna osebnost ne more končati ciklusa akcije. Tako postane obkrožena z nedokončanimi projekti.
7. Veliko anti-socialnih osebnosti bo prostovoljno priznalo najbolj grozne zločine, ampak ne bo čutilo čisto nobenega obžalovanja za to. Njihova dejanja imajo malo ali nič z njihovo voljo. Stvari so se enostavno »zgodile«.
8. Anti-socialna osebnost podpira samo destruktivne skupine in se bori in napada skupine za izboljšanje.
9. Tak tip osebnosti odobrava samo destruktivne akcije in se bori proti konstruktivnim akcijam.
Posebej umetniki so magnet za take osebnosti, saj vidijo v umetnosti nekaj, kar mora biti uničeno.
10. Taka osebnost podpira samo destruktivne akcije in se bori proti konstruktivnim.
11. Pomoč drugim je nekaj, kar si anti-socialna osebnost sploh ne more zamisliti. Podpira pa dejavnosti pa, ki uničujejo, v imenu pomoči.
12. Anti-socialna osebnost ima slab občutek za lastnino in misli, da je ideja, da vsakdo nekaj poseduje utvara, ki je nastala za to, da vleče ljudi za nos. Po njenem nihče nič v resnici ne poseduje. (po L.Ronu Hubbardu)
“Žaba je gledala, ko konje podkivajo, pa je še ona nogo nastavila”. Spremeniš ali ne priimek, morda le eno jebeno črko ( oprostite izrazu ), je ista pašta. Ostaneš ista oseba??
Pa še eden rek od tam dol, s juga: “Preseli se uš iz opanka u cipelu, ma ostane uš”
Da smo Slovenci ozkosrčni, imamo omejen razgled?…ostalo glej zgoraj. Čisto mogoče, ampak, ko je govor o mehkem č in o netolerantnosti do tistih z juga, mi pride na misel moj kapetan! s služenja vojske v “kozmopolitskem” Beogradu, ki je znal samo dve slovenski besedi, s katerima me je tudi klical:”prekleti hudič”. Da o tistem znanem izreku iz napol-političnih krogov:”Opet ovi glupi Slovenci” niti ne govorim. Več o nezdružljivosti slovenskega in balkanskega pojmovanja življenja in sveta, v katerega nas je pahnila zgodovina (ob lastni nesposobnosti) se da prebrati v novi knjigi F. Bučarja “Rojstvo države”. Oglejte si jo, je vredno.
Dajana, lepo pišeš, sam na tvojem mestu ne bi mogel bolje. Že zato ne, ker tebi tako odlično teče beseda. In dam ti prav, ko praviš, da je vsakega človeka treba gledati posebej. To je lepa misel, vendar se Slovenci zavedamo zgodovinskega ozadja, ki ga simbolizira mehki č. To je pač ostalo v ljudeh in pride ob prelomnih dogodkih še posebej na dan.
Duko: O hvala. Ampak, saj veš, da ima vsak človek svoje zgodbice. Pa kapetani so bili – se mi zdi – najbolj pasji. Ali zastavniki?
Ne vem več.
Slovenci nismo hlapčevski, pa čeprav je že naš veliki Cankar govoril tako.
Mogoče smo res bili v času dolin Šentflorjanskih in slabih avtobusnih povezav, ha,ha. Takrat je veliko naših prednikov dejansko bilo hlapcev habsburškim plemenitašem modre krvi.
Zdaj (če ste opazili smo v 21 stoletju) pa imamo eno drugo lastnost, ki ni ravno najbolj frajerska iz zornega kota :”ko će meni ,da zabrani”:
– včasih moraš zapreti gobec, da lahko slišiš sogovornika;
– včasih se moraš umakniti iz ene bitke, da bi zmagal vojno;
– ne moreš večno pihati so v svojo frulo, ker te bo čas povozil in svet bo šel mimo tebe;
– včasih se moraš postaviti zase. Tudi če si Slovenec.
Nekako ne razumem sledečega.
Slovenka sem, pa ne pričakujem, da mi bo moja država dala stanovanje. Zdrava sem, pametna, lahko delam. To bom uredila sama. In sem uredila sama.
Slovenka sem, pa moram svoj priimek velikokrat dvakrat ponoviti uradniku, ker pač ni zelo pogost. Pa kaj, big deal! A se bom zaradi tega pritoževala na višje sodišče??!!
Slovenka sem in ne poznam črke Ć. Ne poznam pravil, kdaj in kje se jo postavi. Če jo želiš ali ne želiš imeti napisane, mi to pač povej. Preprosto.
V čem vraga je problem s tem prelubim Ć in Đ. Kdo vam ga brani? Prepotentni posamezniki so zmeraj bili in zmeraj bodo. Mislim, da so Slovenci večkrat ogroženi od Neslovencev kot obratno. In to v Sloveniji.
Tisti, ki gleda na sočloveka zviška samo zato, ker je nekaj drugega kot on, je zelo “majhen” človek. “velik” človek pa je lahko Srb ali Slovenec ali Irec ali Kitajec ali Cigan….daaaaa brezveze. Tisti notri je kar šteje.
Ne vem od kod vraga, ta balkanska miselnost, da smo Slovenci nekako dolžni poskrbeti za vse. Da smo dolžni biti strpni in uvidevni do naših bratov. Oni pa nas lahko pošljejo v P.M. glih kadar se jim zazdi, ker oni so vročekrvni in temperamentni in imajo jajca ….
PS.: tale tema je že od začetka zgrešena. Kdo je zdaj MI in kdo ONI.
Ko će meni da zabrani? Niko, ja sam najjaći!